Zunanji minister Tone Kajzer je ob 35. obletnici samostojne Slovenije Dimitriju Ruplu podelil najvišje priznanje za življenjsko delo v diplomaciji. Gre za priznanje, ki ga minister podeljuje posameznikom, ki so s svojim dolgoletnim in izjemnim delom pomembno prispevali k razvoju slovenske diplomacije ter krepitvi mednarodnega ugleda Slovenije.
Ob tej priložnosti so se sprejema na ministrstvu za zunanje zadeve udeležili visoki gosti med njimi predsednik vlade Janez Janša in predsednik državnega zbora Zoran Stevanović ter ministra iz vrst Demokratov Anže Logar in Mihael Zupančič, ki je pravosodno ministrstvo prevzel prav iz diplomacije.
Poleg nekdanjih diplomatov in Ruplovih sodobnikov so se sprejema ob podelitvi udeležili tudi Ruplovi soborci med njimi nekdanji notranji minister Igor Bavčar, pa nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, pisatelj Igor Omerza, nekdanji predsednik Borut Pahor in podjetnik Janez Škrabec.
Ob prihodu slavljenca, ki je prišel v družbi zunanjega ministra Toneta Kajzerja, Janeza Janše in Zorana Stevanovića je prišlo do rahlega nesporazuma, saj naj bi slavljenec sedel na levo poleg Iva Vajgla, ki je ponudil roko tako Ruplu kot Janši, vendar tega očitno nista opazila v iskanju mesta, ki je bilo za njih rezervirano desno spredaj poleg govornice.
Kajzer se je ob podelitvi najvišjega priznanja v diplomaciji Ruplu zahvalil za njegov prispevek k zgodovini slovenske države, za delo, ki je pomagalo oblikovati temelje zunanje politike in diplomacije, ter za predanost ideji Slovenije kot odprte, demokratične in mednarodno spoštovane države.
“Kot intelektualec, univerzitetni profesor, publicist, disident, politik in diplomat je desetletja soustvarjal prostor svobodne misli, demokratičnega dialoga in mednarodne odprtosti Slovenije. V času, ko se je oblikovala slovenska državnost, je (…) pomembno prispeval k temu, da je glas Slovenije segel daleč prek njenih meja,” je povedal.
Minister je izpostavil, da je bila kariera Rupla prežeta z zavedanjem, da diplomacija ni zgolj umetnost zastopanja interesov, temveč tudi umetnost iskanja soglasja in gradnje mostov. “To so vrednote, ki ostajajo aktualne tudi danes, v času velikih geopolitičnih sprememb, negotovosti in novih izzivov za mednarodno skupnost,” je dodal.
V zahvalnem govoru se je Rupel spomnil časov osamosvojitve Slovenije, ko po njegovih besedah za državnost ni bila nujna vojna, temveč obramba in predvsem mednarodno priznanje. “Vojne si nismo želeli, priznanje pa je bilo naša želja, da Slovenija postane ena od mednarodno priznanih držav,” je dejal.
Kot začetek slovenske diplomacije in prvi znak mednarodnega prepoznavanja slovenskih nacionalnih interesov je izpostavil zaustavitev 10-dnevne vojne. Dodal pa je še, da je preteklost “slovenske zunanje politike opisana na mnogo tisoč straneh, prihodnost pa še čaka na svoj čas in na svoje avtorje”.
Rupel je sicer v izjavi tudi razjasnil ugibanja, da bi priznanje lahko prejel že v času, ko so potekali dnevi slovenske diplomacije. Kot je dejal, sta predlog za priznanje podala dva kolega iz diplomatskih vrst, pozneje pa je izvedel, da se je tedanja zunanja ministrica Tanja Fajon odločila proti temu, da bi mu podelili priznanje.
“Da vam čisto odkrito povem, se nisem zelo sekiral zaradi tega, ampak seveda tokrat, ko pa ugotavljam neko posebno naklonjenost s strani tega ministra in te vlade do mene in do stvari, ki smo jih skupaj delali pred 35 leti, seveda moram reči, da sprejemam to priznanje z veseljem in ga imam za čast,” je še dodal.
Rupel je kot prvi zunanji minister samostojne Slovenije odigral pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije, njenem mednarodnem priznanju in uveljavitvi v mednarodni skupnosti. Svoj mandat v funkciji zunanjega ministra je ponovil večkrat, skupno pa je bil s 13 leti na položaju najdlje delujoči zunanji minister v zgodovini države. V tem času je aktivno sodeloval pri mednarodnem priznanju Slovenije, vzpostavljanju diplomatske mreže ter vključevanju države v ključne mednarodne organizacije, je sporočilo zunanje ministrstvo.