V Jelenovem žlebu so se poklonili spominu na zmagovito bitko, v kateri so partizani pred 83 leti premagali italijanske okupatorje. Slavnostni govorec Milan Kučan je izpostavil, da so bitke preteklosti vir našega ponosa in samozavesti, ob tem pa izpostavil, da so pred nami nove. Tudi te bodo odločale o svetu, v katerem bomo živeli, je dejal.
Bitka pri Jelenovem žlebu po besedah prvega predsednika Slovenije Kučana spada med najuspešnejše boje narodnoosvobodilne vojne slovenskih partizanov, v kateri so borci Cankarjeve in Gubčeve brigade zmagali, ker so se borili za svojo zemljo, za pravico do slovenske besede, za pravico svojega naroda do preživetja. “Zmagali so, ker je bila pravica na njihovi strani,” je poudaril.
Kučan je dodal, da so bitke, ki so jih bili naši dedki in očeti, vir našega ponosa in samozavesti. “So legitimacija, ki jo ima naš narod pred zgodovino,” je dejal, obenem pa izpostavil, da so pred sedanjim rodom nove. “K sreči zaenkrat brez orožja. A te bitke prav tako odločajo o naši prihodnosti in o svetu, v katerem bomo živeli mi in rodovi za nami,” je dejal.
Po njegovih besedah živimo v obdobju tektonskih civilizacijskih in okoljskih sprememb, ko smo priča razgradnji ureditve sveta in spodkopavanju temeljev njegove ureditve, temelječe na pravu. Za države, kot je naša, je po Kučanovih besedah izjemno pomembno, kako prepoznavajo te nove okoliščine in kako se vanje umeščajo, zato da bi zavarovale svojo odpornost in si zagotovile varnost.
Po končanih državnozborskih volitvah bi morala politika po njegovih besedah sprejeti izhodišče, da smo skupnost in se moramo kot taka tudi razvijati in okrepiti. Graditev in utrjevanje skupnosti je, kot je poudaril, pogoj, da bomo kot nacija odporni na to, kar se morda obeta z novo geostrategijo, ki jo vsiljujejo nosilci vojaške moči v svetu.
Prvi slovenski predsednik se zanaša na zrelost in usmeritev voditeljev nekaterih strank, ki vedo, da oblast ni cilj, ampak sredstvo političnega delovanja. “Navsezadnje smo se na zrelost politikov zanašali tudi ob težkih preizkušnjah leta 1991, ko so se politične stranke vse do mednarodnega priznanja Slovenije zmogle odreči medsebojnemu spotikanju. Razmere danes niso nič manj usodne kot so bile takrat,” je dejal.
V bitki nad breznom pri Jelenovem žlebu so partizani 26. marca 1943 premagali italijanske okupatorje, ki so bili številčnejši in bolje oboroženi. Bitka po navedbah Združenja borcev za vrednote NOB Ribnica velja za največjo bojno zmago nad okupatorskimi italijanskimi enotami na območju Slovenije. Spodaj objavljamo govor Milana Kučana (Ribnica, 28. marec 2026)
Spoštovani,
o bitki v Jelenovem žlebu, ki so jo bìli slovenski partizani proti italijanskim okupatorjem pred 83. leti, nimam kaj novega povedati. Vse o njej veste tudi vi, zbrani na današnji slovesnosti. Spada med najuspešnejše boje narodnoosvobodilne vojne slovenskih partizanov. V njej so borci Cankarjeve in Gubčeve brigade zmagali, ker so se borili za svojo zemljo, za pravico do slovenske besede, za pravico svojega naroda do preživetja. Zmagali so, ker je bila pravica na njihovi strani. Uprli so se zlu in barbarstvu, ki so ga človeštvu vsiljevali nosilci svastike in rimskega snopa, častilci boga vojne iz Berlina in Rima.
Zmagali so, tako kot so zmagali naši teritorialci in miličniki v bitkah na Medvedjeku, v Trzinu in drugod po Sloveniji, ko so se uprli agresiji jugoslovanske armade. Zmagali so, ker so vedeli, tako kot Prešernov Iztok, da je »manj strašna noč v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi«.
To so bitke preteklosti. Bìli so jih naši dedje, naši očeti. So vir našega ponosa in samozavesti, so legitimacija, ki jo ima naš narod pred zgodovino. Danes so pred nami, pred sedanjim rodom Slovencev nove bitke. K sreči zaenkrat brez orožja. A te bitke prav tako odločajo o naši prihodnosti in o svetu, v katerem bomo živeli mi in rodovi za nami.
Živimo v obdobju tektonskih civilizacijskih in okoljskih sprememb. Priča smo razgradnji ureditve sveta in spodkopavanju temeljev njegove ureditve, temelječe na pravu. V državah, ki so dolga desetletja veljale za vzor demokracije, se vzpenjajo avtokratske vladavine, ki s svojim bogastvom in orožjem znotraj svojih meja in v odnosih do drugih uveljavljajo prevlado surove, trde moči.
Za države, kot je naša, je izjemno pomembno, kako prepoznavamo te nove okoliščine in kako se vanje umeščamo, zato da bi zavarovali svojo odpornost in si zagotovili varnost. V pravkar končanih parlamentarnih volitvah mnoge politične stranke, ki so iskale podporo državljanov in se ponujale za bodoče upravljavce države, glede tega niso bile povsem dorečene. Nisem prepričan, v koliki meri so prepoznale, kako velika odgovornosti jim je bila z volilnim izidom naložena, da poskrbijo za prihodnost slovenske države in nacije.
Predvolilne razprave so bile s tega vidika izgubljena priložnost. Žal tudi niso bile dovolj usmerjene v razumevanje in utrjevanje zavesti, da smo državljanska in nacionalna skupnost. Skupnost, v kateri smo vsi drug od drugega odvisni, smo povezani, zato tudi solidarni in vsi odgovorni za prihodnost. Skupnost je lahko samo vključujoča in jo misel, kakršno razkriva pesem z naslovom »Ne, Slovenija ni vaša«, ruši in duši. Miselnosti, ki postavlja med nas nacionalne, ideološke, verske in celo rasne ločnice, in ki danes kot merilo patriotizma vnaša v življenje sodobnikov sodbe o opredelitvah in dejanjih prednikov, otežuje sodelovanje ali ga celo onemogoča. Ker ne krepi skupnosti, ampak jo deli oziroma dele iz skupnosti celo izbriše.
Če bi politična ponudba sprejela izhodišče, da smo skupnost, da se moramo kot skupnost tudi razvijati in okrepiti, bi bila vrsta problemov, s katerimi se ubadamo, lažje rešljivih. Če smo skupnost, ki jo prevelike socialne razlike razgrajujejo, je lažje razumeti, zakaj naj tisti, ki imajo več, tudi več prispevajo za skupno dobro in zakaj naj ima javni interes prednost pred interesom kapitala. Lažje bi razumeli tudi, da delavci niso le orodje, ampak so del skupnosti, ki imajo z lastnikom skupni interes, da s prizadevnostjo in inventivnostjo skrbijo za uspeh, obstoj in razvoj podjetij, za inovativnost, dobro gospodarjenje in konkurenčnost. Z zavestjo, da smo skupnost, bi bolj zavzeto skrbeli za samooskrbo, strateške dobrine, energijo, hrano, zrak, zemljo, vodo, za obrambo in odpornost. Za skupno dobro, zdravstvo, šolstvo, socialno varnost, prostor.
In še nekaj je, česar ne bi smeli spregledati. Da je graditev in utrjevanje skupnosti pogoj, da bomo kot nacija odporni na to, kar se morda obeta z novo geostrategijo, ki jo vsiljujejo nosilci vojaške moči v svetu. V svetu, v katerem se razgrajujejo mednarodni pravi red in mednarodne inštitucije, so ogrožene tudi mednarodne pogodbe. Tudi tiste, za nas izjemnega pomena, ker jamčijo naše državne meje.
V predvolilni razpravi je del politikov uporabljal katastrofičen besednjak. Po njihovih besedah živimo v pogubnih razmerah. Vse je napak, vsi naj bi – seveda drugi – lagali in kradli. Nič ni bilo narejenega. Kar pa je bilo narejeno, je treba zrušiti, ker je slabo. Bili naj bi v vojni z zdravniki, kmeti, šolniki, gospodarstvom. Država naj bi bila ugrabljena, prisvojila naj bi si jo koruptna vzporedna država, zato jo zahtevajo zase nazaj. Za razkritje tega je bilo treba najeti agente iz tujine.
Tako surovemu besednjaku, kot se zdaj uporablja v svetovni politiki, pri čemer prednjači Donald Trump in se na žalost udomačuje tudi v Sloveniji, še nismo bili priča. Nobene dostojnosti ni, kaj šele spoštovanja človekovega dostojanstva. Politiki, ki uporabljajo in pristajajo na tovrstno pavšalno govorico, ne blatijo le dostojanstva posameznikov, ampak tudi preštevilnih družbenih in državnih podsistemov. Še več, spodkopavajo našo kulturno in državno identiteto.
Ljudje, ki se tej govorici ne znajo odreči, bodo težko dosegli tudi najmanjše soglasje o tem, kako in v kakšnih koalicijski povezavi upravljati državo. Izid volitev lagodnosti večinskega vladanja ne omogoča. Na preizkušnji zdaj ne bo le zvestoba svojim načelom in vrednotam, bodisi krščanskim bodisi libertarnim. Na preizkušnji bo državotvornost politikov, na preizkušnji bo njihovo spoštovanje in utrjevanje temeljev za zanesljivo prihodnost slovenskega naroda. Politik, ki je trdno zakoreninjen v naši družbi in se čuti odgovornega za njen razvoj, mora imeti tudi dovolj razuma in poguma, da prisluhne skupnemu razmisleku in odstopi od kakšne besede, izrečene v žaru predvolilnega merjenja moči.
Kljub vsemu, kar se zdaj ponuja na političnem prizorišču, tudi ob očitnem nesprejemanju volje volivcev z izpodbijanjem volilnega izida, nisem izgubil upanja. Zanašam se na zrelost in usmeritev voditeljev nekaterih strank, ki vedo, da oblast ni cilj, ampak sredstvo političnega delovanja. Navsezadnje smo se na zrelost politikov zanašali tudi ob težkih preizkušnjah leta 1991, ko so se politične stranke vse do mednarodnega priznanja Slovenije zmogle odreči medsebojnemu spotikanju. Razmere danes niso nič manj usodne kot so bile takrat. Zato verjamem, da bodo tudi zdaj zmogle povezati moči in podrediti strankarske in osebne interese skupnemu dobru ter usmerjati državo v nadaljnjo krepitev skupnosti, ki se ji bomo čutili pripadni, ker bomo v njej imeli zagotovljeno prihodnost.
Stranke, ki bodo zmogle ta korak, bodo izbrale politiko nadaljnje graditve in krepitve naše državljanske in nacionalni skupnosti, utemeljene na družbenem dogovoru, opredeljenem v ustavi. Korak v drugo smer pa bi lahko pomenil korak v blokado, rušitev in notranjo dezintegracijo države in to v času, ko je na vratih grožnja s krizo, inflacijo in rastjo cen energentov, povzročeno z vojnami v Ukrajini in Iranu.
Sestavljanje vlade bo razkrilo, koliko se kakšna stranka zaveda, da je z izvolitvijo skupaj z drugimi prevzela odgovornost za državo ne le pred svojimi volivci, ampak pred vsemi državljani Slovenije. Ne glede na to, kdo bo v vladi, bo ta morala poskrbeti za povrnitev verodostojnosti politike. Najprej z razkritjem glede vpletenosti izraelskih obveščevalcev v naše volitve in tudi glede korupcijskih povezav, ki jih razkrivajo posnetki teh obveščevalcev. O enem in drugem imamo državljani pravico vedeti resnico.