Evropska komisija je v okviru druge dražbe Evropske vodikove banke (European Hydrogen Bank – EHB) razdelila skoraj milijardo evrov nepovratnih sredstev za projekte proizvodnje obnovljivega vodika. Skupno je bilo izbranih 15 projektov iz petih držav Evropskega gospodarskega prostora, ki naj bi v naslednjem desetletju proizvedli približno 2,2 milijona ton zelenega vodika.
Površinsko gre za ukrep v podporo energetski tranziciji, v resnici pa postajajo tovrstni razpisi pokazatelj geostrateškega prerazporejanja vpliva v energetskem sektorju. Države, ki si pravočasno zagotovijo proizvodne zmogljivosti za vodik, bodo ključni igralci v prihodnjih dobavnih verigah čiste energije – od industrije do prometa.
Finančni okvir in namen: zapolniti cenovni prepad
Skupna vrednost subvencij znaša 992 milijonov evrov, pri čemer bodo posamezni projekti prejeli med 8 in 246 milijonov evrov. Cilj je zapolniti vrzel med visokimi proizvodnimi stroški obnovljivega vodika in še vedno nekonkurenčno tržno ceno. Sredstva prihajajo iz evropskega Sklada za inovacije (Innovation Fund), ki ga polni sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov (EU ETS).
Po podatkih Evropske komisije bodo izbrani projekti pomagali preprečiti več kot 15 milijonov ton emisij CO₂ v obdobju desetih let. Med sektorji, ki bodo uporabljali proizvedeni vodik, so logistika, kemijska industrija ter proizvodnja metanola in amonijaka – torej panoge, ki jih je težko razogljičiti z obstoječimi rešitvami.
Geografska porazdelitev: jasna sporočila med vrsticami
Največji projekt je Zeevonk Electrolyser na Nizozemskem, ki naj bi v desetih letih proizvedel kar 411.000 ton zelenega vodika. Sledi nemški Kaskade, v lasti investicijskega sklada Meridiam, z 354.000 tonami. Ostali večji projekti so razporejeni po Finski (Kristinestad PtX, 258.000 ton), Španiji in Nemčiji (vsak po 238.000 ton pri projektih AGS, AGG280 in H2-Hub Lubmin).
Zanimivo je, da so tri od petih največjih prejemnikov sredstev države, ki že danes veljajo za energetske logistične točke – Nizozemska (pristanišče Rotterdam), Nemčija (industrijsko jedro EU) in Španija (vstopna točka za obnovljivo energijo iz Afrike). Slovenija in širši Zahodni Balkan pri tem ostajata zunaj kroga neposrednih prejemnikov.
Novi signali: podpora tudi vodiku za pomorski promet
Prvič so bile subvencije usmerjene tudi v projekte, povezane z bunkeringom – uporabo obnovljivega vodika v pomorskem prometu. Tri izbrane pobude bodo skupaj prejele 96,7 milijona evrov v obliki premij med 0,45 in 1,88 evra na kilogram vodika.
Tovrstna usmeritev kaže na širjenje fokusa EHB – iz klasičnih industrijskih sektorjev tudi v transportne sisteme z visoko porabo energije. Povezuje se z načrti za razogljičenje pristanišč in uvajanje brezogljičnih goriv v ladjarstvu, kjer vodik (in njegovi derivati, kot je amonijak) prevzemajo vse pomembnejšo vlogo.
Načrti naprej: nova dražba konec leta 2025
Vsi izbrani projekti morajo doseči fazo proizvodnje najkasneje v petih letih. Po tej časovnici bi se prvi resnejši učinki množične proizvodnje zelenega vodika lahko začeli kazati okoli leta 2030 – skladno z dolgoročnimi evropskimi podnebnimi cilji.
Naslednja dražba Evropske vodikove banke je predvidena za konec leta 2025, z enakim proračunom – do ene milijarde evrov. Vprašanje, ki se že postavlja, je: katere države bodo takrat pripravljene s konkurenčnimi projekti? In ali se bodo države srednje in jugovzhodne Evrope znale pravočasno vključiti?
Strateška tišina ali zamujena priložnost?
Tovrstna razdelitev sredstev odpira pomembna vprašanja o hitrosti odzivanja držav članic in sposobnosti strateškega pozicioniranja v novi energetski verigi vrednosti. Zeleni vodik, ki je bil pred leti še konceptualno vprašanje, danes postaja konkretna razvojna prioriteta z jasnimi finančnimi vzpodbudami.
Čeprav trenutna razdelitev sredstev ne vključuje Slovenije ali regije Zahodnega Balkana, to še ne pomeni, da je priložnost izgubljena. Pomeni pa, da bo potrebna večja ambicioznost – tako na ravni politike kot zasebnega sektorja – če želimo ujeti naslednji val evropskih spodbud in sodelovati pri oblikovanju prihodnje energetske infrastrukture.