Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki so ga v začetku novembra po približno treh tednih prestajanja kazni izpustili iz zapora, je včeraj izdal knjigo, v kateri pripoveduje o svojem življenju zapornika. Za razburjenje je poskrbel z omembo možnosti opuščanja dogovora o nesodelovanju s skrajno desnim Nacionalnim zborom.
Sarkozy, ki ima v konservativnem taboru še vedno veliko vpliva, se je v svoji knjigi zavzel za opuščanje t.i. požarnega zidu proti skrajno desnemu Nacionalnemu zboru (RN) in vodji njihove poslanske skupine Marine Le Pen, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
“Predstavljajo toliko Francozov, spoštujejo izid volitev in sodelujejo pri delovanju naše demokracije. Menim, da je to, da jih upoštevamo, tako samoumevno kot nujno,” je zapisal nekdanji francoski predsednik.
Sarkozyjeva knjiga Dnevnik zapornika sicer opisuje čas, ki ga je 70-letnik prebil v zaporu La Sante v Parizu. Kazen je začel prestajati 21. oktobra, potem ko je bil zaradi afere glede sredstev za predsedniško kampanjo iz Libije obsojen na pet let zapora. Po pritožbi so ga izpustili po približno treh tednih, pritožbeni postopek pa se bo začel marca prihodnje leto.
Sarkozyjevo knjigo med drugim zaznamuje ogorčenje, da je sploh končal za zapahi, pa tudi trdno prepričanje o njegovi nedolžnosti, poroča dpa.
Nekdanji predsednik je bil nastanjen v krilu za zapornike, ki potrebujejo posebno zaščito. “Moji bodoči sosedje so bodisi islamistični teroristi, posiljevalci, morilci ali preprodajalci drog. Vznemirljiva možnost,” je zapisal Sarkozy. Nenehno, glasno nasilje med zaporniki mu je redno kradlo spanec. “Zdi se, da nekateri moji novi sosedje niso imeli optimalnega duševnega ravnovesja,” je zapisal v svoji knjigi, ki ima več kot 200 strani.
Izvemo, da je imel zapornik številka 320535 12 kvadratnih metrov veliko celico, opremljeno s posteljo, mizo, hladilnikom, tušem in televizorjem. Imel je okno, vendar je bil razgled zakrit z ogromno plastično ploščo, nameščeno zunaj.
»Bilo je dovolj čisto in svetlo,« piše Sarkozy. »Človek bi si skoraj mislil, da je v hotelu najnižjega cenovnega razreda – če ne bi bilo ojačanih vrat z luknjico za oči, skozi katero so lahko gledali zaporniški pazniki.«
70-letnega Sarkozyja so prejšnji mesec izpustili iz pariškega zapora La Santé, potem ko je odslužil 20 dni petletne zaporne kazni zaradi sodelovanja v zaroti za financiranje volilne kampanje. To so njegovi 216-stranski spomini.
Ko so mu povedali, da bo moral 23 od 24 ur preživeti v svoji sobi – in da je stik s komer koli razen z zaposlenim v zaporu prepovedan – se je nekdanji predsednik odločil, da se ne bo vsakodnevno sprehajal po dvorišču, ki je “bolj podobno kletki kot sprehajališču”. Namesto tega je vsakodnevno telovadil na tekalni stezi v majhni športni sobi, ki je »postala – v mojem primeru – prava oaza«.
Obisk svoje soproge Carle Bruni je opisal kot “edino svetlo točko v tem temnem dnevu”. Razveselilo pa ga je tudi dejstvo, da si je v svoji celici lahko ogledal nogometno tekmo med Paris Saint-Germainom in Leverkusnom.
Sarkozy v svoji knjigi veliko strani posveča tudi “libijski aferi” in sojenju proti njemu – po njegovem mnenju se je pravosodni sistem brez kakršnih koli trdnih dokazov oklepal obtožb, da je denar za svojo predsedniško kampanjo leta 2007 nezakonito prejel od takratnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija.
Sarkozyja so poslali v zapor, potem ko ga je sodišče spoznalo za krivega kriminalnega združevanja, ker je pred 20 leti dovolil podrejenim, da so od libijskega polkovnika Gadafija poskušali zbrati denar za volitve.
Na koncu sojenja oktobra je sodnik – ki bi Sarkozyju lahko dovolil, da ostane na prostosti do pritožbe – namesto tega odločil, da mora iti v zapor. Tri tedne po zaprtju so ga na prošnjo odvetnikov spustili na prostost. Nekdanji predsednik odločno zanika obtožbe proti njemu in trdi, da je žrtev politično motivirane klike znotraj francoskega pravosodnega sistema.
Vse to je v knjigi ponovno poustvarjeno. Sarkozy se na neki točki celo primerja z najslavnejšo francosko žrtvijo pravice, Alfredom Dreyfusom – judovskim častnikom, ki so ga poslali na Hudičev otok zaradi izmišljene obtožbe vohunjenja.
»Za vsakega nepristranskega opazovalca, ki pozna njihovo zgodovino, so podobnosti presenetljive,« piše. “Afera Dreyfus je izvirala iz ponarejenih dokumentov. Tudi moja … Dreyfus je bil ponižan pred vojaki, ko so mu odvzeli odlikovanja. Mene so pred vsem narodom odpustili iz častne legije.”»In Dreyfus je bil zaprt v Santéju – kraju, ki ga zdaj dobro poznam,« piše.