Gre za pogovor med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in svetovno znanim filmskim režiserjem Emirjem Kusturico, posnet za Kusturičin dokumentarni projekt “Naš krst”. Nenavaden pogovor , kot tudi filmi Emirja Kusturice, je bil posnet na terenu, ki presega vsakdanjo politiko.
Predsednik Rusije 🇷🇺 Vladimir Putin dao je intervju srpskom 🇷🇸 reditelju Emiru Kusturici za dokumentarni film „Naše krštenje. Poglavar“, snimljen povodom 80. rođendana patrijarha Kirila, koji je zvanično objavljen 20. novembra 2026. godine. Tokom razgovora Putin je pozvao ukrajinske vojnike da pređu na rusku stranu i istakao da je „Moskva Treći Rim i da četvrtog neće biti“. Intervju je snimljen u Kremlju u Moskvi 6. novembra 2026. godine, dok je zvanično objavljen i premijerno prikazan juče 20. novembra 2026. godine. NAPOMENA: Dokumentarni projekat „Naše krštenje. Poglavar“ (Наше Крещение. Предстоятель) nastao je u rusko-crnogorskoj koprodukciji uz finansijsku podršku iz Rusije i Crne Gore, dok tačan iznos budžeta nigde nije javno objavljen. Finansijer iz Crne Gore 🇲🇪 je privatna firma „TRIDA ME DOO“ sa sedištem u Budvi, a iz Ruske 🇷🇺 Federacije to su ANO „Institut za razvoj interneta“ (IRI), ANO „Sozidateljni vektor“. (АНО «Созидательный вектор») – Ruska autonomna neprofitna organizacija i kompanija OOO „SSK“. (ООО «ССК») iz Moskve.
— Жељко Бошковић Жак (@ZeljkoBosk10720) November 21, 2026
To je predvsem pogovor o Rusiji : o njeni zgodovini, duši in civilizacijski identiteti. Kusturica, ki je sam odraščal v državi s pravoslavno tradicijo in Rusijo doživlja z iskrenim sočutjem, postavlja vprašanja, ki jih v zahodnih medijih redko slišimo – o skrivnosti Rusije kot države, ki »meji na Boga«, o vlogi Ruske pravoslavne cerkve pri oblikovanju ruske državnosti, o odnosu med državo in Cerkvijo skozi stoletja ter o tem, ali lahko Rusija postane nekakšna »barka« za tiste, ki želijo ohraniti tradicionalne vrednote.
https://t.co/45ZAxm1rSw
— Грба (@grba1968) November 21, 2026
Intervju s Putinom, ki ga analizira portal portal Logiko, je zelo oseben in razkriva anatomijo vladanja in razmišljanje Vladimirja Putina. Govori od zgodovinskih anekdot o feldmaršalu Minichu in carju Aleksandru II., prek teološke ideje o Moskvi kot tretjem Rimu , do lastnih spominov na skrivni krst v otroštvu in neverjetnega odkritja, da ga je krstil oče današnjega patriarha Kirila . Pogovor se dotika tudi težkih tem – vojne v Ukrajini , geopolitike » deli in vladaj «, odnosov z Zahodom – pa tudi vprašanj vere, molitve in duhovne moči ljudstva.
Kusturica v tem intervjuju ni nevtralen opazovalec; je sogovornik, ki verjame, da je Rusija danes na strani ohranjanja krščanskih vrednot, in tega ne skriva. Prav ta iskrenost, skupaj s Putinovo pripravljenostjo govoriti zunaj strogo političnih okvirov, daje temu pogovoru ton, ki je hkrati intimen in civilizacijsko širok.
Kaj bo bralec našel v naslednjem besedilu? Portret Rusije skozi oči njenega predsednika – pa tudi portret predsednika samega skozi oči umetnika, ki ga vidi kot varuha starejše, duhovne Evrope. Ne glede na to, ali se strinjate z izraženimi stališči ali ne, ta intervju ponuja redek vpogled v to, kako ruski voditelj razume svojo državo, njeno zgodovino in njeno mesto v svetu. Putin je odgovarjal tudi o genezi Rusko- ukrajinske vojne, Rusko-ukrajinska vojna, ki jo je sprožila ruska invazija v polnem obsegu februarja 2022.
Emir Kusturica: “Večkrat ste dejali, da so Rusi in Ukrajinci en narod, ki so ga njihovi sovražniki potegnili v bratomorno vojno. Kakšno sporočilo bi radi posredovali Ukrajincem? Zakaj menite, da je zmaga Rusije v njihovem interesu?”
Vladimir Putin: “Naleteli ste na zelo občutljivo vprašanje. Ne vem, ali naj odgovorim na vaše vprašanje ali ne.Obstaja znan latinski rek »deli in vladaj«. Kaj pomeni? To je bilo načelo senata v starem Rimu. In je zelo preprosto: če se pojavi in raste nekaj velikega, močnega, učinkovitega in vplivnega, se to vidi kot grožnja Rimu: potem je treba to razdeliti in vladati, da bi služilo rimskim interesom. Zgodovina naše države je polna takšnih primerov. Takoj ko je Rusija postala močnejša, so se takoj pojavile sile, ki so želele deliti in vladati.
Mimogrede, vse takšne invazije na Rusijo v sodobni zgodovini so po mojem mnenju povezane tudi s tem: Napoleonova invazija, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, naša velika domovinska vojna, nacistična invazija. Menim, da so ideološki premisleki tukaj igrali popolnoma sekundarno ali terciarno vlogo. Najpomembnejši dejavniki so bili vprašanja geopolitičnega interesa in mentaliteta ‘deli in vladaj’.
Enako se je zgodilo z Rusijo v antiki, ko se je zaradi številnih okoliščin (ne bomo podrobneje opisovali) razdrobila. Potem ko so se ruske dežele po tako imenovanem mongolskem jarmu začele utrjevati, je del ozemlja antične Rusije, in sicer Kijev, okolica, današnji Černigovska in Žitomirska regija, postal del rusko-litovske države, nato pa je zaradi združitve s Poljsko postal del Poljske, Poljsko-litovske države, s Poljaki v prevladujoči vlogi. In seveda so začeli s politiko polonizacije, kar sploh ni presenetljivo, saj so poskušali vse spraviti pod isto streho glede na njihove interese; to je privedlo do prvih sprememb v jeziku itd.
Mimogrede, kar zadeva današnje Ruse, Ukrajince, ki so takrat živeli na teh ozemljih in so se takrat identificirali kot Rusi, so bili vsi obravnavani precej ostro, da ne rečem kruto, in so veljali za drugorazredne ljudi. In to se je nadaljevalo pred prvo svetovno vojno in tako naprej.
Ampak o tem zdaj ne govorim. Ne glede na to, ali je bilo prav ali narobe, se je pač tako zgodilo. In to, kar zdaj vidimo, je nadaljevanje iste politike deli in vladaj ter prizadevanje, da bi oslabili potencial Rusije, jo naredili bolj prožno in jo navsezadnje na tak ali drugačen način, v takšni ali drugačni obliki, prisilili, da služi njihovim interesom.
Vsi bi morali to razumeti in se tega zavedati, vključno s tistimi, ki živijo v Rusiji – in to vemo, to razumemo, to lahko čutimo in vidimo v naši družbi – pa tudi tisti, ki živijo na ozemlju današnje Ukrajine, ljudje bi morali razumeti, da vse, kar se dogaja, in vsi, ki jih podpirajo, vključno s trenutnim spopadom z Rusijo, to počnejo ne v interesu Ukrajine, temveč v svojem interesu s ciljem, da bi vse oslabili, razdelili, razbili na ločene dele in jih podredili svoji volji. Ker se tega zavedam, mislim, da bi si morali vsi prizadevati za enotnost, vključno s tistimi, ki trenutno živijo v Ukrajini. Morda ne kot del ene same države, o tem absolutno ne govorim, ampak za enotnost v najširšem pomenu besede.
V sovjetskih časih je po popisu prebivalstva iz leta 1986, če se ne motim, na ozemlju današnje Ukrajine živelo 51 ali 52 milijonov ljudi, zaradi česar je bila to ena največjih industrijsko razvitih regij v Evropi. In kaj se je zgodilo po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi Ukrajine? Izgubila je vse; izginila je ladjedelništvo, proizvodnja letal in vesoljskih plovil. Prišlo je tudi do upada prebivalstva, v nekaj desetletjih je bilo prebivalstvo najprej ocenjeno na 41 milijonov ljudi, nato se je zmanjšalo na 31 milijonov, zdaj pa, pravijo, na ozemlju Ukrajine živi le še približno 20 milijonov ljudi; in tudi deindustrializacija – vse se je razpadlo. To se ni zgodilo zdaj, ne v zadnjih nekaj tednih zaradi povračilnih napadov ruskih raketnih sil. Ne, razpadlo se je samo od sebe.
Zakaj? Ker oblasti v Ukrajini niso prevzeli njeni domoljubi, temveč nacionalisti. Razlika med domoljubjem in nacionalizmom je, kot veste, v tem, da domoljubi ljubijo svojo državo, medtem ko nacionalisti sovražijo druge narode. To je razlika. Ampak s takim sovraštvom do drugih narodov ne boste prišli daleč.
In zato, če govorimo o Ukrajincih – in rad bi, da to slišijo – ne glede na to, kaj se dogaja zdaj, ne glede na to, kakšne tragedije se danes odvijajo, bi morali razmišljati o prihodnosti, o prihodnosti naših otrok, in bi morali razumeti, da če želimo biti močni, mogočni in dobro pripravljeni na pozitiven razvoj, moramo biti vsekakor enotni, torej združiti naša prizadevanja za dosego skupnih ciljev.
Kar se tiče ukrajinskih vojakov, sem že omenil, nočem reči, da bi se morali predati, ker se to sliši nekoliko ponižujoče. Navsezadnje se borijo, še naprej se borijo. Rad bi jim rekel, naj preidejo na našo stran, ker je to naša skupna stran – in prava stran zgodovine”
Spodaj objavljamo prevod intervjuja v integralu:
Moje prvo vprašanje je naslednje. Ali lahko rečete, da med vašim vodenjem države še naprej razkrivate Rusijo kot čudež in skrivnost, ki od njenega voditelja zahteva vero in molitev?
Ruski predsednik Vladimir Putin: Veste, Rusija je stara več kot tisoč let, ima zelo dolgo zgodovino. V tem času je bilo o njej veliko povedanega in napisanega: površinske in plitke stvari, pa tudi pomembne, resne in temeljne stvari; pa tudi smešne stvari.
V 18. stoletju je živel feldmaršal Christopher Minich [rojen kot Burkhard Christoph von Münnich]; nekoč je pripomnil (ali vsaj ta stavek se mu pripisuje): »Rusija je država, ki ji neposredno vlada Bog, kajti če ne bi bilo tako, ni jasno, kako sploh še obstaja.«
Potem je car Aleksander II., mislim, skoraj sto let pozneje, v 19. stoletju, ko so ga vprašali, kako mu je uspelo vladati Rusiji, tako obsežni in raznoliki državi, odgovoril: “Vladanje Rusije sploh ni težko, je pa popolnoma neuporabno.”
Emir Kusturica: Nemški pesnik Rainer Maria Rilke je nekoč zapisal, da je Rusija država, ki meji na Boga.
Vladimir Putin: Resno povedano, bi rekel takole: če ne gledamo na vsakega človeka le kot na biološko snov iz kože in kosti, ampak se strinjamo, da je bistvo vsakega človeka, glavna stvar, duša, dar, ki nam ga je dal naš Gospod, in človeška duša je večna in nesmrtna, tako kot vesolje. To velja tudi za ruski narod, za vse ljudi, ki živijo v Rusiji. In v tem smislu je seveda tukaj, in tudi v Rusiji, zagotovo čudež in skrivnost.
Emir Kusturica: Prepričan sem, da je zdaj eden tistih presežnih trenutkov, ko bo Rusija postala blagoslov za vse človeštvo. Zahvaljujem se vam za to, saj bo projekt, ko bo končan, poudaril vrednote, ki jih spoštujemo tukaj, v Rusiji, in prizadevanja, ki jih Ruska pravoslavna cerkev in ruska civilizacija vlagata v ohranjanje teh vrednot.
Vladimir Putin: Res je.
Emir Kusturica: Danes je Ruska pravoslavna cerkev zastopana v več kot sto državah sveta, ruska država pa je temelj celotne ruske civilizacije. Ali menite, da lahko ruska civilizacija postane nekakšna ‘barka’, ki lahko reši vse tiste, ki verujejo v Kristusa?
Vladimir Putin: Da. Absolutno.
To pravim s tako gotovostjo ne le zato, ker je ruska teološka in filozofska misel osredotočena na en sam koncept, ki sega stoletja nazaj: Moskva je tretji Rim in četrtega ne bo.
Kaj to pomeni? Pomeni, da je krščanstvo izviralo iz starega Rima, nato je Rim propadel in se krščanstvo preselilo v Bizanc, Vzhodno rimsko cesarstvo. Konstantin je postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo. Tudi Bizantinsko cesarstvo je propadlo, toda do takrat se je krščanstvo že razširilo na ruska tla in doseglo Moskvo. Tako je Moskva podedovala to vero in te tradicije. Na nek način je postala Tretji Rim, duhovni varuh teh svetih vrednot, te dediščine.
Vendar ta teološka ali filozofska ideja, ki jo Rusija, kot sem rekel, goji že stoletja, tukaj ni glavna stvar. Vse je v sedanjem trenutku.
Danes na primer vidimo primere – vem, da to ni razširjeno –, vendar vidimo primere, ko se ljudje selijo v Rusijo iz drugih držav, vključno z evropskimi državami. Ko se včasih pogovarjam z njimi, pravijo, da je bil glavni razlog, zakaj so se preselili v našo državo, njihova želja po ohranitvi svojih vrednot, svojih družin in svoje prihodnosti, da bi zagotovili prihodnost svojim otrokom, za katere verjamejo, da bi morali imeti pravico odraščati in biti vzgojeni v tradicionalnih verskih vrednotah.
Ko torej vprašate, ali lahko Rusija postane ‘barka’ za odrešenje ljudi, bi rekel, da to ne bi bilo samo za pravoslavne kristjane in pravzaprav ne samo za kristjane.
Kot veste, imamo v Rusiji štiri tradicionalne religije: budizem, judovstvo, islam in pravoslavno krščanstvo, in vsi njihovi privrženci se razvijajo in razvijajo vzporedno. Pravzaprav imamo iste tradicionalne vrednote, ne glede na to, koliko nekateri privrženci teh religij poskušajo poudariti razlike. Razlike bodo vedno obstajale, a temeljne vrednote so enake. Z ustvarjanjem spodbudnega okolja za razvoj teh tradicionalnih vrednot Rusija zagotavlja prostor, v katerem lahko ljudje živijo v skladu s temi vrednotami. Seveda bi Rusija v tem smislu lahko postala ‘barka’, o kateri govorite.
Zdaj smo v mnogih družbah, zlasti na Zahodu, priča boju za človekove pravice, ki vključuje različne manjšine. Je to kaj novega? Nič novega – zgodovina se ponavlja, stara je kot človeštvo samo. Le da so zdaj nekatere skupine postale bolj agresivne, vse bolj zahtevajo svoje pravice in tako naprej.
Veste, nikogar ne poskušamo omejevati v ničemer. Toda ideja, ki jo zastopa Ruska pravoslavna cerkev, kot naš patriarh vedno znova potrjuje v javnosti, in tudi ruska državna politika, je, da je treba ohraniti človeka, človeško duhovnost in, kar je ključnega pomena, če smem tako reči, človeka kot biološko vrsto. To poskušamo zagotoviti z našo državno politiko in Cerkev pri njenih prizadevanjih podpiramo, seveda v skladu z današnjimi zahtevami, z zahtevami sodobne civilizacije. To je glavni poudarek našega skupnega dela s Cerkvijo.
Torej, da, v tem smislu bi lahko Rusija in pravoslavno krščanstvo služila kot ‘barka’, ki ste jo omenili.
Emir Kusturica: In kako se vse to ujema z realnostjo na Zahodu, kjer krščanska cerkev ne igra pomembne vloge, ki jo ima pravoslavno krščanstvo v Rusiji?
Vladimir Putin: Mislim, da je to povezano z dejstvom, da … Pravzaprav spoštujemo naše brate in sestre v Evropi in jih dejansko poskušamo podpreti, ko vidimo, da so nekatere veje krščanstva očitno zlorabljene ali nadlegovane. Bojim pa se, da nazadovanje teh cerkva, njihovo določeno odstopanje od kanonov, ne krepi njihovega položaja v družbi, temveč ima ravno nasproten učinek. Morda s tem, ko se oddaljujejo od ustaljenih kanonov in načel, poskušajo nekaj posodobiti, narediti lažje razumljivo in prilagoditi našemu vsakdanjemu življenju. V resnici pa mislim, da je prav to razlog, zakaj vpliv krščanskih idej in cerkve na družbo, na um, slabi.
Emir Kusturica: V zadnjih petih letih je Severna Amerika zabeležila 1,5 milijona novih spreobrnjencev v pravoslavno krščanstvo.
Vladimir Putin: Točno o tem govorim. Pravoslavno krščanstvo pa ljudi privlači, ker varuje vrednote, ki sem jih omenil.
Emir Kusturica: Kako bi opredelili rusko civilizacijo kot koncept?
Vladimir Putin: To je zapleteno vprašanje. Da, govorimo o ruski civilizaciji in predvidevam, da jo v resnici tako tudi vidimo. Bog ne daj, da ne gre za neko nečimrnost ali aroganco.
Zavedamo se, da je ruska civilizacija velika civilizacija. In vemo, da obstajajo tudi druge – na primer kitajska civilizacija, ki sega tisoče let nazaj. In spominjamo se zgodovine. Mongoli so se na primer dolgo bojevali proti Kitajski in na koncu ustanovili svojo mongolsko dinastijo na Kitajskem. In kam jih je vse to na koncu pripeljalo? Kitajci so jih absorbirali.
Emir Kusturica: Pravoslavno krščanstvo je tukaj igralo veliko vlogo.
Vladimir Putin: Da, k temu si prizadevam. Popolnoma imate prav.
No, kitajska država in kitajsko ljudstvo sta te napadalce preprosto absorbirala. In to je bilo to, asimilirala sta se.
Ali pa vzemimo za primer indijsko civilizacijo, ki je najstarejša. Zelo je zanimiva. Bolj ko se o njej učim, bolj me zanima.
Nedavno sem med pogovorom vprašal predsednika vlade Modija: »Koliko Indijcev govori primarni jezik?« Odgovoril je: »Približno 600 milijonov.« – »In koliko prebivalcev ima država?« – »Milijardo in pol.« Le tretjina govori jezik naslovnega naroda. »Kaj pa drugi dve tretjini?« – »In govorijo svoje jezike.« Se vam to ne zdi presenetljivo? Res je!
Ampak kaj dela rusko civilizacijo tako drugačno? Veste, o tem razmišljam ves čas. In tukaj je moj sklep: ruska civilizacija ni nikoli prevzela drugih. Omogočila je razvoj ruskega ljudstva, ruske etnične pripadnosti, hkrati pa je zagotovila spodbudne pogoje za razvoj drugih ljudstev in etničnih skupin, ki so bile del Ruskega imperija, družine, ki jo je oblikovala ruska država. Omogočila je razvoj vseh, vključno z njihovim suverenim duhovnim razvojem, vero, tradicijami in jeziki. To je, lahko bi rekli, edinstvena značilnost ruske civilizacije.
Če se vrnemo k vašemu prvemu vprašanju o skrivnosti, o edinstvenosti Rusije, je Dostojevski zelo dobro opisal ruskega človeka. Po njegovem mnenju ruski človek zlahka komunicira z drugimi, živi skupaj z drugimi in se prilagaja vsemu drugačnemu. In na splošno ima ruski človek zelo močan nagon po ‘univerzalnem človeštvu’. To je tisto, kar odlikuje rusko civilizacijo.
Emir Kusturica: Ali kot voditelj ruske države vidite Rusko pravoslavno cerkev kot njen bistveni, sveti, duhovni steber? Kakšni so vaši odnosi s patriarhom Kirilom?
Vladimir Putin: Začel bom od konca. Imamo odlične odnose pravega prijateljstva. In odnosi med državo in Cerkvijo so, kot jih vidim, zelo stabilni. Resnično so edinstveni, saj tudi v času Ruskega imperija car – vladar – ni bil nikoli, strogo gledano, glava Cerkve, ampak se je imel za njenega varuha, zaščitnika itd.
Torej ni bilo tako kot v Angliji, v Veliki Britaniji, kjer so imeli kraljico za poglavarja Anglikanske cerkve. Pri nas ni bilo takšne neposredne podrejenosti. Kljub temu je vedno obstajala medsebojna povezava med poglavarjem države in Cerkvijo. Imel je pomembno vlogo. Potem smo imeli institucije, kot sta sinoda, ki je bila vrhovna cerkvena oblast v državi, in ober-prokurator Svete sinode, ki je bil necerkveni državni uradnik.
V sovjetskem obdobju so oblasti ZSSR razglasile ločitev Cerkve od države. V resnici pa je obstajal Svet za verske zadeve in njegove lokalne podružnice, ki so upravljale – ali vsaj poskušale nadzorovati – versko življenje v državi. Lahko le ugibam, kdo je bil dejansko bolj vpliven.
Veste, ko sem začel svojo kariero v organih državne varnosti, smo tam imeli posebne enote, odgovorne za domačo opozicijo. Cerkev je bila v sovjetskih časih edina pravno priznana opozicija državi, ker je podpirala alternativno ideologijo. Zanimivo je, da so bili vsi pripadniki KGB-ja, ki jih poznam osebno, tisti, ki so služili v teh enotah, krščeni: zato ni bilo mogoče z gotovostjo reči, kdo je vplival na koga: država in KGB na Cerkev ali ravno obratno. Vedno so nam v drugih oddelkih prinašali velikonočna jajca in kuliče in tako naprej. Kljub temu so se pojavljali poskusi vplivanja na duhovno življenje ljudi.
Danes sta Cerkev in država resnično ločeni: država se ne vmešava v cerkvene zadeve, kot priznava naš patriarh. To ima svoje velike prednosti: ko je bila Cerkev del državnega aparata, javne oblasti in upravljanja, se je občasno soočala s kritikami zaradi dejanj in rezultatov, za katere sta bili odgovorni država in vlada, in si tako delili odgovornost.
Cerkev je veljala za del državnega stroja. V prvih letih po revoluciji leta 1917 je bilo obdobje, ko je bila Cerkev preganjana, in to resnično brutalno. Zakaj? Ker je bila Cerkev zatirana kot element prehodne države.
Te težave nimamo več. Mislim, da je to zelo dobro in prav. Na ta način se lahko Cerkev svobodno razvija po svojih notranjih pravilih.
Kar zadeva vlogo in mesto religije in Cerkve v zgodovini ruske države, je to popolnoma edinstveno. Jasno je, da sta duhovno življenje in cerkev pomembna v vsaki družbi, ne glede na to, kaj si ljudje mislijo o tem. Vendar je še posebej pomembna v zgodovini ruske države. Zakaj? Spomnite se, kaj smo imeli pred letom 988, pred krstom Rusije s strani kneza Vladimirja. Ni bilo enotne ruske države, niti rusko ljudstvo ni obstajalo kot ločena etnična skupina. Bilo je približno 15, če se prav spomnim, slovanskih etničnih skupin: Drevljani, Poljani, Kriviči, Vjatiči … in na severozahodu so bila še druga plemena. Skupaj približno 15. Vendar ni bilo Rusov. Že takrat je bila izključna oblast kneza, obstajal je enoten trg, kot mu pravimo danes, mislim, da je bil enoten gospodarski sistem in en skupni jezik – ruščina, kar je zelo pomembno. Vendar ni bilo skupne vere. Vse te skupine so bile poganske; včasih so častile ista božanstva, včasih različna. Vendar ni bilo skupne vere.
In potem je prišel čas za tisto zadnjo potezo. Vzpostavljena je bila enotna religija, ki je tlakovala pot enotnemu ruskemu ljudstvu in centralizirani ruski državi.
V tem smislu je Ruska pravoslavna cerkev igrala edinstveno vlogo pri oblikovanju ruskega naroda in ruske državnosti.
Zato je naš odnos z Rusko pravoslavno cerkvijo poseben. Ruska pravoslavna cerkev je vedno stala ob strani svojemu ljudstvu v najtežjih preizkušnjah.
Ni naključje, da se je Stalin med drugo svetovno vojno, mislim, leta 1943, ko sta bili bitki za Stalingrad in Kursk končani, odločil obnoviti patriarhat. Kajti ne glede na to, kako brutalno je bilo preganjanje pravoslavne cerkve, religije nasploh, v državi, v Sovjetski zvezi, kljub prizadevanjem za odpravo duhovščine, se je Cerkev ravno na dan, ko so nad našo državo padle stiske velike domovinske vojne, brez oklevanja dvignila, da bi branila našo domovino.
Preberi tudi to
Anthropicova prva javna ponudba delnic je ustvarila papirnato bogastvo, večje od premoženja 45 milijonov Američanov.
Emir Kusturica: Cerkev je 1500 let ohranila svoje temelje in svoje kanone nedotaknjene. In zdaj prihaja nov človek, tako tehnološko in biološko napreden, a bo cerkev imel za temeljni element življenja. Morda je zato v Ameriki nekaj ljudi, ki se želijo spreobrniti v pravoslavje, ker je to ostalo nespremenjeno 1500 let.
Vladimir Putin: Da. Strinjam se z vami. O tem sem govoril. Seveda moramo iti naprej, ne smemo biti omejeni, ne smemo se počutiti vezane v svojem razvoju. Vendar obstajajo temeljni dejavniki, ki nas delajo človeške in ki zagotavljajo nadaljevanje človeške rase. To so temeljne vrednote pravoslavnega krščanstva.
Emir Kusturica: Pravoslavno krščanstvo in človečnost?
Vladimir Putin: Točno tako.
Emir Kusturica: Večkrat ste dejali, da so Rusi in Ukrajinci en narod, ki so ga njihovi sovražniki potegnili v bratomorno vojno. Kakšno sporočilo bi radi posredovali Ukrajincem? Zakaj menite, da je zmaga Rusije v njihovem interesu?
Vladimir Putin: Naleteli ste na zelo občutljivo vprašanje. Ne vem, ali naj odgovorim na vaše vprašanje ali ne.
Obstaja znan latinski rek »deli in vladaj«. Kaj pomeni? To je bilo načelo senata v starem Rimu. In je zelo preprosto: če se pojavi in raste nekaj velikega, močnega, učinkovitega in vplivnega, se to vidi kot grožnja Rimu: potem je treba to razdeliti in vladati, da bi služilo rimskim interesom.
Zgodovina naše države je polna takšnih primerov. Takoj ko je Rusija postala močnejša, so se takoj pojavile sile, ki so želele deliti in vladati.
Mimogrede, vse takšne invazije na Rusijo v sodobni zgodovini so po mojem mnenju povezane tudi s tem: Napoleonova invazija, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, naša velika domovinska vojna, nacistična invazija. Menim, da so ideološki premisleki tukaj igrali popolnoma sekundarno ali terciarno vlogo. Najpomembnejši dejavniki so bili vprašanja geopolitičnega interesa in mentaliteta ‘deli in vladaj’.
Enako se je zgodilo z Rusijo v antiki, ko se je zaradi številnih okoliščin (ne bomo podrobneje opisovali) razdrobila. Potem ko so se ruske dežele po tako imenovanem mongolskem jarmu začele utrjevati, je del ozemlja antične Rusije, in sicer Kijev, okolica, današnji Černigovska in Žitomirska regija, postal del rusko-litovske države, nato pa je zaradi združitve s Poljsko postal del Poljske, Poljsko-litovske države, s Poljaki v prevladujoči vlogi. In seveda so začeli s politiko polonizacije, kar sploh ni presenetljivo, saj so poskušali vse spraviti pod isto streho glede na njihove interese; to je privedlo do prvih sprememb v jeziku itd.
Mimogrede, kar zadeva današnje Ruse, Ukrajince, ki so takrat živeli na teh ozemljih in so se takrat identificirali kot Rusi, so bili vsi obravnavani precej ostro, da ne rečem kruto, in so veljali za drugorazredne ljudi. In to se je nadaljevalo pred prvo svetovno vojno in tako naprej.
Ampak o tem zdaj ne govorim. Ne glede na to, ali je bilo prav ali narobe, se je pač tako zgodilo. In to, kar zdaj vidimo, je nadaljevanje iste politike deli in vladaj ter prizadevanje, da bi oslabili potencial Rusije, jo naredili bolj prožno in jo navsezadnje na tak ali drugačen način, v takšni ali drugačni obliki, prisilili, da služi njihovim interesom.
Vsi bi morali to razumeti in se tega zavedati, vključno s tistimi, ki živijo v Rusiji – in to vemo, to razumemo, to lahko čutimo in vidimo v naši družbi – pa tudi tisti, ki živijo na ozemlju današnje Ukrajine, ljudje bi morali razumeti, da vse, kar se dogaja, in vsi, ki jih podpirajo, vključno s trenutnim spopadom z Rusijo, to počnejo ne v interesu Ukrajine, temveč v svojem interesu s ciljem, da bi vse oslabili, razdelili, razbili na ločene dele in jih podredili svoji volji. Ker se tega zavedam, mislim, da bi si morali vsi prizadevati za enotnost, vključno s tistimi, ki trenutno živijo v Ukrajini. Morda ne kot del ene same države, o tem absolutno ne govorim, ampak za enotnost v najširšem pomenu besede.
V sovjetskih časih je po popisu prebivalstva iz leta 1986, če se ne motim, na ozemlju današnje Ukrajine živelo 51 ali 52 milijonov ljudi, zaradi česar je bila to ena največjih industrijsko razvitih regij v Evropi. In kaj se je zgodilo po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi Ukrajine? Izgubila je vse; izginila je ladjedelništvo, proizvodnja letal in vesoljskih plovil. Prišlo je tudi do upada prebivalstva, v nekaj desetletjih je bilo prebivalstvo najprej ocenjeno na 41 milijonov ljudi, nato se je zmanjšalo na 31 milijonov, zdaj pa, pravijo, na ozemlju Ukrajine živi le še približno 20 milijonov ljudi; in tudi deindustrializacija – vse se je razpadlo. To se ni zgodilo zdaj, ne v zadnjih nekaj tednih zaradi povračilnih napadov ruskih raketnih sil. Ne, razpadlo se je samo od sebe.
Zakaj? Ker oblasti v Ukrajini niso prevzeli njeni domoljubi, temveč nacionalisti. Razlika med domoljubjem in nacionalizmom je, kot veste, v tem, da domoljubi ljubijo svojo državo, medtem ko nacionalisti sovražijo druge narode. To je razlika. Ampak s takim sovraštvom do drugih narodov ne boste prišli daleč.
In zato, če govorimo o Ukrajincih – in rad bi, da to slišijo – ne glede na to, kaj se dogaja zdaj, ne glede na to, kakšne tragedije se danes odvijajo, bi morali razmišljati o prihodnosti, o prihodnosti naših otrok, in bi morali razumeti, da če želimo biti močni, mogočni in dobro pripravljeni na pozitiven razvoj, moramo biti vsekakor enotni, torej združiti naša prizadevanja za dosego skupnih ciljev.
Kar se tiče ukrajinskih vojakov, sem že omenil, nočem reči, da bi se morali predati, ker se to sliši nekoliko ponižujoče. Navsezadnje se borijo, še naprej se borijo. Rad bi jim rekel, naj preidejo na našo stran, ker je to naša skupna stran – in prava stran zgodovine.
Emir Kusturica: In zdaj moje zelo posebno vprašanje glede Nikolaja Trubecka. To prvotno ni bilo načrtovano.
Vladimir Putin: Da, prosim.
Emir Kusturica: Nikolaj Trubetskoj je nekoč zapisal, da je hitrost mongolskega konja tako imenovana ‘koda zmage’ nad Rusijo. Bo zdaj, v tej vojni, najpomembnejši dejavnik hitrost izstrelka ali pravoslavni duh? Ko bomo razmišljali o njenem koncu, o zmagi, bo to hitrost izstrelka ali duhovna moč ruskega ljudstva in ruski jezik kot skrivna koda te civilizacije?
Vladimir Putin: Veste, po mojem mnenju danes ni zelo pomembna in temeljna hitrost rakete, temveč hitrost misli. Vojaški strokovnjaki pravijo, da so bile do nedavnega tehnične komponente sodobnega orožja izjemnega pomena, danes pa je pomembno matematično znanje, saj je tempo sprememb v vojaško-tehnični sferi neverjeten. In zmaga tisti, ki jasneje razmišlja in se hitreje odziva na trenutne dogodke in izzive.
Kar se tiče duhovnega temelja, moči duha – no, to je samoumevno; v tem pogledu se ni nič spremenilo.
Emir Kusturica: Ali čutite, da ljudje v vaši državi molijo za vas?
Vladimir Putin: Tega ne morem vedeti. Seveda včasih slišim o tem, ko pridem v cerkev, v katedralo, in duhovniki in kleriki mi včasih povedo o tem. Ampak ne morem biti prepričan. Vem pa, da vsak dan molim tako za Rusijo kot za naše ljudi.
Veste, kot sem že omenil, sem pri sebi opazil nekaj presenetljivega. Ko gledam dosežke naših znanstvenikov, umetnikov, športnikov ali celo navadnih ljudi, ki so s svojimi rokami naredili nekaj edinstvenega ali poželi neko fantastično žetev, ki je še nihče ni požel – ne v Sovjetski zvezi ne v carski Rusiji, veste, čutim to veselje, ki me preplavlja, kot da tega ne počnejo ljudje, ki jih sploh ne poznam osebno, ampak kot da so ti nadarjeni, odlični in lepi ljudje nekdo, ki mi je zelo blizu, skoraj del moje družine. To se mi zdi kot moj osebni uspeh, osebna zmaga. In to je zelo prijeten občutek.
Seveda pa se zavedam podpore naših ljudi in sem zanjo resnično hvaležen, saj brez te podpore ne bi bilo le nemogoče delati, ampak bi bilo zagotovo nemogoče doseči kakršne koli rezultate, doseči naše skupne cilje v imenu in v korist Rusije.
Emir Kusturica: Kot je nekoč dejal Fjodor Dostojevski, ruska država temelji na simfoniji, simfoniji vernikov, ki kot del nje oblikujejo družbo. Ali ta formula še vedno deluje?
Vladimir Putin: Seveda. Mislim, da ta formula večinoma deluje za vse družbe. In če ni tako ali če ne deluje, se s težavami soočata tako družba kot država.
Mislim, da danes po velikih evropskih mestih ne divjajo samo huligani; to je znak določenih splošnih težav. Nočem zdaj soliti rane; vsaka država je v svoji zgodovini doživela svoj delež takšnih incidentov, včasih pa tudi resnejših z veliko večjimi posledicami. A vseeno je to manifestacija določenih notranjih težav in znak motnje te simfonije, tega ravnovesja. Zagotovo bi se ljudje na to morali nekako odzvati, vsaj tisti, ki so odgovorni za stanje v družbi.
Emir Kusturica: Torej, tam so uporabili logiko liberalnih sistemov, tukaj pa komunistično. Tukaj vidimo simfonijo, ki deluje, medtem ko tam vidimo simfonijo, ki je težko šteti za uspešno.
Vladimir Putin: Da. Ampak, veste, tudi Sovjetska zveza je bila zgrajena na določeni simfoniji, glede na to, kar pravite. Zakaj? No, navsezadnje je bila socialistična ideja sama po sebi zelo priljubljena po vsem svetu. Bila je zelo priljubljena, resnično priljubljena v svetu. Sama ideja je zelo dobra, podobna krščanstvu, z enakim občutkom bratstva in tako naprej. Veste, po prvi svetovni vojni je imela veliko podpornikov po vsem svetu, zato je bila do neke mere resnično simfonija znotraj Rusije.
Res je, kasneje se je to sprevrglo v represijo, zatiranje nasprotnih mnenj, koncentracijska taborišča in tako naprej, toda v zgodnjih fazah je bilo prav to, nekakšna simfonija. To je mimogrede pojasnilo ogromen uspeh sovjetske obveščevalne službe v tistem času. Ker so bili, kot je ugotovil eden od raziskovalcev, ti ljudje z vsem srcem zvesti svoji ideološki domovini. To je bila ideja, ki so jo delili vsi, in ta ideja je najmočnejše orožje.
Emir Kusturica: Krščanstvo je bilo vedno religija, a hkrati je prišlo tudi do, recimo temu, družbenega napredka.
Vladimir Putin: Absolutno.
Emir Kusturica: Druge religije nimajo veliko.
Vladimir Putin: Zakaj? Še enkrat, to so skupne vrednote, s tem se vsi strinjajo. Vendar pa obstajajo določene posebnosti, ki so se pojavile na določenih mestih v določenih časih kot odgovor na določene izzive, s katerimi so se ljudje soočali.
Emir Kusturica: Mislim, da izvor leži pri Justinijanu, v Bizantinskem cesarstvu; kot so kasneje zapisali znanstveniki, je bila renesansa utemeljena na znanosti in zakonih, ki izvirajo iz Bizantinskega cesarstva in severne Italije; in to je bilo v središču te enigme, te skrivnosti, o kateri razpravljamo.
Očitno vas je krstil oče Mihail, ki je oče sedanjega patriarha in pravzaprav vaš duhovni oče. Takšnega prepleta usod težko štejemo za naključje. Kaj bi voščili patriarhu ob njegovem 80. rojstnem dnevu?
Vladimir Putin: Nimamo veliko priložnosti za srečanje ali pogovor s patriarhom. Lahko pa rečem, da je najprej zelo zanimiva oseba, intelektualec, in vedno je zanimivo govoriti z ljudmi, ki so izobraženi, podkovani in inteligentni.
Glejte, zdaj praznujemo njegov 80. rojstni dan, kar pomeni, da se je rodil leta 1946 in, če se ne motim, je leta 1974 postal rektor Leningradske teološke akademije. Leta 1974, če odštejemo leto 1946, je bil star 28 let. Postal je rektor akademije – niti ne semenišča, ampak akademije. Veste, to je zelo spoštovana institucija, teološka in filozofska šola, ki ponuja resnično temeljno izobrazbo. In on je kot zelo mlad človek prevzel to mesto in tam služil, kolikor vem, vsaj 10 let. Se pravi, da mu nihče ni v enem letu ali celo pol leta rekel: “Veš, premlad si za to; zakaj ne greš nekaj časa početi česa drugega?” Ne, tam je uspešno delal 10 let. Torej, skratka, je intelektualec in vedno se je zanimivo pogovarjati z njim. Ostajava v stiku in najini pogovori so mi vedno zelo koristni in zanimivi.
Kar se tiče zgodbe, ki ste jo omenili. Ja, veste, o njej sem pravzaprav že govorila. Spomnili ste se je, ker ste jo že nekje slišali. Mama mi je povedala zgodbo o mojem krstu. Vse se je zgodilo na skrivaj, brez očetove vednosti, ker je bil član komunistične partije, ki je bila ateistična organizacija. In takrat je veljalo za neprimerno imeti kakršno koli povezavo s cerkvijo, prav tako pa je bilo v teh krogih neprimerno izražati kakršno koli osebno sočutje do cerkve. Torej, kot mi je kasneje povedala, se je to zgodilo na skrivaj pred mojim očetom, skupaj z našo sosedo iz skupnega stanovanja, kjer smo živeli. Krst je potekal v Preobraževalni katedrali, nedaleč od našega stanovanja. In tako sta me skupaj z babo Anjo, kot sem klicala našo sosedo, prišli krstit. Duhovnik je rekel: “Verjetno bi bilo prav, da sina poimenujete Mihail, ker je danes Mihailov dan (bil je 21. novembra), in tudi meni je ime Mihail.” – “Oče, oprostite, ampak otroka smo že poimenovali Vladimir, po mojem očetu,” je rekla mama. Duhovnik je rekel: »To je super, čudovito. To je naš svetnik, ki je krstil Rusijo. Glej,« je rekel in pokazal navzgor, »tvoja majhna ikona bo tam.« In veš, našel sem jo kasneje. To je bareljef na steni Preobraženske katedrale. In to je približno vse.
Nekega dne, ko sva se pogovarjala s patriarhom, sem ga vprašal, kaj ga je pripeljalo v cerkev. Odgovoril je, da je bil njegov oče duhovnik. Rekel sem: “Res? In kje je služil?” Rekel je: “V Leningradu.” Vprašal sem: “Kje točno v Leningradu?” In odgovoril je: “V Preobraževalni katedrali.”
Takrat sem že postajal nekoliko previden, zato sem vprašal: »Kako je bilo ime tvojemu očetu?« Rekel je: »Mihail.« »So bili takrat tam še drugi Mihaili?« sem vprašal. Rekel je: »Ne.« In to je rekel s tako gotovostjo! Ne pozabite, da sploh ni poznal zgodbe, ki mi jo je povedala mama. Rekel je: »Ne, drugih Mihailov ni bilo.« – »Veste, Vaša svetost, zdi se, da me je vaš oče krstil,« sem rekel. Nato je začel izgledati presenečeno. In povedal sem mu vso zgodbo.
Poglejte, kje ste začeli. Vaše prvo vprašanje je bilo o Rusiji, morda se pred mano odvija kakšen čudež, nekaj svetega. Ampak to je seveda neverjetna zgodba: njegov [oče patriarha Kirila] oče je krstil navadnega fanta iz delavske družine, v najbolj dobesednem pomenu besede, medtem ko je njegov lastni sin [sin duhovnika Mihaila, bodočega patriarha Kirila] pri 15 letih zapustil dom, da bi začel živeti samostojno …
Emir Kusturica: Pri 15 letih?
Vladimir Putin: Pri 15 letih se je odločil za samostojno življenje in postal geolog; zato je študiral kartografijo, nato pa postal geolog in član geološke ekipe.
Na koncu je njegov sin [sin duhovnika Mihaila] postal patriarh Moskve in vse Rusije, fant iz delavske družine, ki ga je nekoč krstil, pa je postal predsednik Ruske federacije. Ali ni to nekakšen čudež?
Emir Kusturica: Življenje je čudež.
Vladimir Putin: Ampak to je resnična zgodba. Ni izmišljena. Povem vam, ko sva se pogovarjala, sem mu to povedal, in potem, ko sem končal svojo zgodbo, mi je sprva samo odgovarjal, potem pa, ko sem prišel do dela o moji materi in zgodbi, ki mi jo je povedala, so se mu oči razširile in bil je videti presenečen.
Seveda naju veže poseben, zelo oseben stik. Ampak spet, on je zelo zanimiva oseba in vedno je veselje srečati se z njim in se pogovoriti o kateri koli temi, ki se pojavi.
Kaj bi si želel? No, veste, naš sedanji patriarh se ni nikoli zaprl v cerkev, se ni nikoli zaprl v zidove kakšnega samostana. Vedno je bil blizu ljudem, vedno je komuniciral z njimi in to počne še naprej. Rečem mu: “Vaša svetost, malo bi se morali umiriti, morda vam ni treba nenehno …” Ker je vedno v gibanju, veste. En trenutek je na skrajnem severu, naslednji na jugu, nato pa spet nekje drugje – vedno se giblje. “Poskrbeti morate zase in za svoje zdravje.” Vedno je blizu ljudem, tako kot je bila Ruska pravoslavna cerkev vedno skupaj z državo skozi vso svojo zgodovino.
Patriarhu želim neizčrpno energijo za služenje ruskemu ljudstvu in naši domovini, saj je po svojem položaju eden njenih glavnih zagovornikov. Vse najboljše za rojstni dan!

