Soglasje za zgodovinski trenutek: “Novi prispevki za slovenski pomladni program” ja naslove zbornika, ki ga je, z ambicijo reprize 57 številke Nove revije, napisalo 74 avtorjev. 20. marca letos so predstavili digitalno izdajo včeraj pa so v dvorani Orhideja Hotela Union predstavili tiskano izdajo knjige, ki so jo izdali Fakulteta za slovenske in mednarodne študije (FSMŠ), ki je članica Nove univerze, Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko in Zavod Katedrala Svobode.
Dogodek bi bil samo samo še eden v nizu tako imenovanih okroglih miz, če ne bi v prvih vrstah sedeli eminentni avtorji, ki so nekateri od njih sodelovali pri pisanju znamenite 57. številke Nove Revije. 20. februarja 1987 je namreč izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program, uredila pa sta jih Niko Grafenauer kot glavni in Dimitrij Rupel kot odgovorni urednik, ki je včeraj poleg Petra Jambreka, Ernesta Petriča , Boruta Pahorja Žige Turka ter direktor založbe Nova revija Tomaža Zalaznika, bil med panelisti včerajšnjega dogodka.
Uredniški odbor tokratne reprize izdaje Nove revije so sestavljali že omenjeni pravnik in nekdanji ustavni sodnik ter rektor Nove univerze Peter Jambrek, nekdanji diplomat Ernest Petrič, zgodovinarka in publicistka Alenka Puhar, politik Janez Janša, nekdanji politik in pisatelj Dimitrij Rupel, duhovnik in teolog Ivan Štuhec, nekdanji politik in profesor Žiga Turk ter direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik in številni drug i z ambicijo pripraviti program za Demos 2, ki bi osmislil oziroma odprl pot za zmago pomladne opcije na naslednjih volitvah.
Ker je v teh dneh aktualna razprava o “stricih iz ozadja” bi lahko nekoliko cinično rekli, da gre za “desne strice iz ozadja”, ki sicer ne skrivajo naklonjenosti desnosredinski opciji. Medtem, ko je bilo pri 57 številki Nove revije šestnajst avtorjev in vsi niso pripadali (ožjemu) novorevijaškemu krogu: Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Jože Pučnik, Gregor Tomc, France Bučar, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer, pa je tokrat pri “Novih prispevki za slovenski pomladni program” sodelovano 74 avtorjev.
Seveda so pozornost pritegnili štirje predsedniki desnih oziroma nasledniki pomladnih strank med med njimi predsednica SLS Tina Bregant, Janez Cigler Kralj podpredsednik NSi, Anže Logar predsednik Demokratov in predsednik SDS Janez Janša, ki je menil , da bi tudi tokratni zbornik – knjiga Soglasje za zgodovinski trenutek: morala nositi podnaslov: Prispevki za slovenski nacionalni program in ne “Novi prispevki za slovenski pomladni program”.
Peter Jambrek je v svojem nastopu potrdil , da ” ‘Soglasje za zgodovinski trenutek’ spominja na 57. številko Nove revije s podnaslovom ‘Prispevki za slovenski nacionalni program’. Obe publikaciji sta se pojavili v ključnih zgodovinskih trenutkih. Nova revija 57 je napovedala osamosvojitev in ustanovitev demokratične države Slovenije. Skoraj štirideset let pozneje tudi ta zbornik zaznava prelomni čas.”
“Drage kolegice, dragi kolegi, Mi tule smo izumirajoča vrsta. Zdi se nam, da beseda šteje . Da ni zaman, če misel spravimo na papir. Da ni zaman, če jo ubesedimo, z vsem spoštovanjem do jezika, do razuma, do javnosti, do demokracije. Verjamemo, da se da – če je treba – z dobrim stavkom še vedno udariti po mizi. Z debelo knjigo še toliko bolj. Smo izumirajoča vrsta. Danes mnogi raje tolčejo po mizi s prazno pestjo ali z vrečo obtolčenih jabolk je svoj odmevni nastop začel eden od soavtorjev knjige Žiga Turk, ki je opozoril je opozoril na trenutno krizo kakovostne javne razprave.
“Zdi se, kot da smo v prostoru izumirajoča vrsta. Kakovostne knjige pogosto zamenjujemo za filmčke, ki dosegajo več ljudi, a ne kakovostno. Demokracija je več kot algoritem všečkov. Je tekmovanje idej, ne v stilu performansa, temveč v poglobljenosti in argumentaciji. Demokracija, ki je zgolj odmev čustev, postane ranljiva za cenen populizem in moralno teatralnost, ki nagovarja čustva brez odgovornosti, brez akcije in truda.”
Med govorniki in soavtorji zbornika je bil tudi Borut Pahor, ki je dejal, da je Slovenija v času, ko je čutiti izpraznjenost. “Mislim, da je nastopil čas, da se pokažejo nove smeri. Upam, da bo širša javnost posegla po zborniku in ga prelistala,” je dejal in še poudaril, da je Slovenija premalo podjetna.
V nadaljevanju so spregovorili še Janez Cigler Kralj, ki je opozoril na demografski problem, dr. Tina Bergant na ohranjanje slovenstva ter Anže Logar, ki je izpostavil, da je situacija še težja kot v času izdaje Nove revije 57.
Janez Janša pa je je poudaril pomen naslova zbornika: “Opazil sem spremembo v podnaslovu sedanjega zbornika in Revije 57. Sedanji podnaslov je ‘Novi prispevki za slovenski pomladni program’, ne ‘slovenski nacionalni program’. Ta zbornik ima zožano ambicijo in menim, da bi moral biti naslov jasen. Ideje niso zgolj politične, temveč so del nacionalnega programa. Slovenija bo boljša, ko bodo te ideje uresničene.”
Dimitrij Rupel pa je bolj kot na politični program pomladne opcije v knjigi Soglasje za zgodovinski trenutek: “Novi prispevki za slovenski pomladni program” videl kot testament za naslednje generacije: “V zborniku so izročila tistim, ki prihajajo. Bistveno je, da najdemo nove premisleke pred novimi vojnami, ki niso daleč.”
v Nadaljevanju objavljamo razpravi Žige Turka in Petra Jambreka v integralni verziji:
Od Nove revije do Soglasja
Nagovor dr. Petra Jambreka ob predstavitvi zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek.
A. OD NOVE REVIJE 1987 DO SOGLASJA ZA ZGODOVINSKI TRENUTEK 2025
Na svojem izvodu 57. številke Nove revije imam na platnici napisan datum 16.2.87 – verjetno dan, ko je knjiga prišla iz tiskarne v roke urednikov in avtorjev. Ima podnaslov »prispevki za slovenski nacionalni program«. Napisalo jo je 16 piscev prispevkov, na skupno 246 straneh mehko vezane publikacije, ki jo je za revijo Nova revija izdala Cankarjeva založba, in katere vsebina je razdeljena na 9 naslednjih poglavij:
O slovenski naciji. Zgodovinski vidiki demokracije. O civilni družbi. O pravnih načelih slovenske nacije. O slovenski univerzi. O generacijskih nasprotjih. O liberalizmu in nacionalizmu. OP narodu in religiji. O narodni eroziji.
Današno knjigo, v digitalni in v mehko vezani tiskani obliki, je založila Založba Katedrala svobode v sodelovanju z Založbo Družina za tri izdajatelje, med katerimi je tudi naslednik Nove revije – Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko. Današnja knjiga z naslovom »Soglasje za zgodovinski trenutek – novi prispevki za slovenski pomladni program« je izšla na 862 straneh. Napisalo jo je 74 avtorjev, katerih prispevki so razporejeni po naslednjih 12 po vsebini različnih poglavjih, ki jih v celoto povezujeta uvodno in sklepno besedilo, s podpisi vseh 7 urednikov:
Uvod. Slovenija v prelomnem času. Mednarodne zadeve in globalizacija. Kriza Evrope in Unije. Revolucija in sprava. Gospodarstvo in razvoj. Zdravstvo in socialna pravičnost. Izobraževanje in znanost. Kultura, umetnost in etika. Identieta in civilna družba. Demokracija in ustava. Zgodovinske perspektive. Nacionalni program. Srečanje misli za odločilne trenutke.
B. SLOVENSKI KRIZNI IN RAZVOJNI CIKLUSI: 1945 – 2025
Slovenci smo imeli in imamo na razpolago za odločanje o svoji usodi tri zgodovinske trenutke – 1945, 1987 in 2025. In dve vmesni zgodovinski približno 40-letni obdobji, vsako z okoli 20-letnim razvojno-kriznim ciklusom:
1945 – 1987
1945 – 1969 : Revolucionarni prevzem oblasti KPJ in povojna izgradnja;
1969 – 1987 : Svinčena sedemdeseta leta; razkroj sistema in subsistemov:
1987 – 2025
1987 – 1992 : Osamosvojitev, osvoboditev in ustanovitev nacionalne države
1992 – 2008 : Tranzicija, EU, NATO
2008 – 2025 : Razkroj sistema in subsistemov
2025 – 2045
2025 – 2026 : Novo soglasje za nov zgodovinski trenutek
2027 – 2045 : Razvojno-krizni ciklus
Na slovenske krizne cikluse so ves čas, recimo od leta 1945 vplivali notranji faktorji – ciklusi gospodarske rasti, recesij in kriz, politična, socialna in ekonomska protestna gibanja, informacijske in tehnološke revolucije in drugi. Součinkovanje in časovno sovpadanje omenjenih faktorjev je sprožalo radikalne sistemske spremembe na nacionalni ravni samo v trenutkih zgoščenega zgodovinskega časa v mednarodnem okolju Slovenije, in bivše Jugoslavije.
Na pozna 60-ta leta je vplivala recesija 1961-62, gospodarska kriza 1967, afera Rankovič, češkoslovaška kriza 1968, revolt beograjskih študentov, in kulminacija teh vzvodov na ravni srbskega, hrvaškega in slovenskega nacionalnega upora proti jugoslovanskemu etatizmu. V Sloveniji je v okviru izvršilne veje oblasti prevladala Kavčičeva nacionalna in ekonomsko liberalna linija.
Če damo v oklepaj smrtonosni prevzem oblasti takoj po vojni z represijo vseh oblik svobode združevanja, zlasti političnega, izražanja in podjetništva, bi konec koncev lahko rekli, da je bila slovenska »osvoboditev« leta 1945 in njena integracija v jugoslovanski federalni komunizem razvojno in varnostno delno uspešna kakih 20 let, do začetka svinčenih sedemdesetih let : Titu je uspelo pobegniti iz sovjetske komunistične internacionale v ameriško tolerirano neuvrščenost, sovjetske odpovedane kredite so nadomestili dolarski, gradile so se cestne, železniške in letalske infrastrukture, slovensko gospodarstvo in bančništvo je zavzemalo balkanska tržišča. To je trajalo nekako dvajset let – do padca Kavčičeve vlade.
Se pravi, da se je Slovenija znotraj Jugoslavije leta 1969, več kot dvajset let po revolucionarnem prevzemu oblasti KPJ, znašla v sistemski krizi, ki bi se v najboljšem primeru lahko razrešila v obliki radikalne vrednostne, ekonomske, politične in ustavno-sistemske prenove. Vendar pa je bil v taistem času svet ujet v mednarodno stabilni sistem hladne vojne med Sovjetsko zvezo in Ameriko. Češko in Madžarsko si je dogovorno podredila Sovjetska zveza. Josip Broz Tito je še enkrat uspel obdržati oblast na ekvilibriju neuvrščenosti med velesilama. Jugoslavija in v njej Slovenija sta bili pod grožnjami posredovanja JNA prisiljeni zaustaviti reforme in se sprijazniti s svinčenimi sedemdesetimi leti. Takrat je Koča Popović objavil »Tito je mrtev, le da tega še ne ve.« France Bučar pa je napisal »Živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka.« In tako je Jugoslavija in v njej Slovenija še 20 let – recimo od 1969 do 1987 živela brez reform, z inflacijo, padanjem življenske ravni, in diktati nesposobne partijske in armadne klike na oblasti.
C. OSAMOSVOJITEV, OSVOBODITEV IN TRANZICIJA: 1987 – 2008
Šele leta 1989 je napočila nova zgodovinska priložnost v času svetovnega preurejanja razmerij moči. Pučnikova zasluga je, da je to jasno in natančno predvidel: Da so vrata zgodovine za majhne narode nepredvideno in začasno odprta, sedaj ali nikoli. In tako smo vsi skupaj dosegli in izvedli tedanje soglasje v in za zgodovinski trenutek plebiscitne ustnanovitve države leta 1991.
V prelomnem in zgoščenem zgodovinskem času 1987 – 1992 je izšlo tudi Gradivo za slovensko ustavo, bolj znano pod naslovom Pisateljska ustava – aprila 1988. Maja 1989 je bila objavljena Majniška deklaracija. Marca 1990 pa tematska in predvolilna 95 številka Nove revije pod naslovom Samostojna Slovenija, ki je na uvodnem mestu objavila Deklaracijo o slovenski samoodločbi, pod katero je podpisan DEMOS – Združena opozicija Slovenije in njegovih pet strank – Slovenska demokratska zveza, Zeleni Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenska kmečka zveza. Objavi Deklaracije je sledilo pojasnilno besedilo sedanjega avtorja in Dimitrija Rupla pod naslovom Realizem izjave o slovenski samoodločbi. V isti osamosvojitveni lok avtorskih dokumentov sodi še knjiga z naslovom Slovenci in prihodnost, tudi v izdaji Nove revije, objavljena leta 1993, ki je že v času po pridobljeni ustavni in mednarodni suverenosti ponudila v premislek položaj Slovencev po osamosvojitvi – v jeziku pesnika razmislek o nebesu pod Slovenci, o čaru osamosvojitve in o odčarani Sloveniji. Danes bi za nazaj lahko rekli tudi – razočarane Slovenije.
Isti miselni lok je proti koncu devetdesetih let ubesedila nova knjiga Nove revije pod naslovom Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost, ki jo označujejo ideje kot so » pot se pričenja, potovanje je končano«, »čigava je slovenska država«, »neznosna lahkost tranzicije«, »somrak demokracije«, »konec nacionalne države?« in »tujega nočemo, svojega ne damo«. Knjiga je podala sklepni Obračun za prihodnost, in »v uri evropske resnice za Slovenijo« – odgovore v obliki programskih točk.)
Skepso z osamosvojitvijo očarane, kmalu zatem odčarane in nato razočarane Slovenije je zaključilo zadnje slovensko državotvorno, natrančneje evropotvorno dejanje, ko je nacija 1. maja 2004 postala članica Evropske unije, malo prej, 29. marca 2004 tudi članica NATO, in ko je 1. januarja 2007 postal EURO plačilno sredstvo v državi. Lahko bi rekli, da se je zgoščeni petletni zgodovinski čas osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve nacionalne države od 1987 do 1992 iztekel v daljše obdobje potovanja v zahodno, zlasti evropsko civilizacijo. To je bil čas preurejanja ostankov Demosa, koaliranja novih s starimi strankami, težavnega ustavno-sodnega nadzorovanja prehoda iz diktature v ustavno demokracijo, naporne kohabitacije Kučana, Drnovška in Janše. V knjižni obliki je zaključil to obdobje Zbor za republiko, ki je avgusta 2004 izdal publikacijo s prispevki 24 avtorjev na 156 straneh z naslovom Slovenci v lastni državi enakih možnosti – novi prispevki za slovenski nacionalni program. Če beseda »tranzicija« označuje čas, ko se je v Sloveniji in za Slovenijo vendar nekaj dogajalo – potem gre v tem primeru za tistih 20 let od 1987-1991 do 2004-2008.
Č. SLOVENIJA 2008 – 2025: ZAOSTALA, NEUGLEDNA IN OSAMLJENA
Lahko bi rekli, da je od takrat naprej, vse do danes slovenski nacionalni – politični, ekonomski, vrednostni in socialni sistem trohnel in razpadal. Gre za pat položaj med ideološko zaostalimi dediči Titove, Mačkove in Dolančeve partije, v objemu z »levimi privatizerji« na eni strani, in med narodovim telesom, kakršno se je ohranjalo skozi stoletja – s slovenskim jezikom, katoliškim poštenjem, pridnostjo in ubogljivostjo, kmečko in obrtniško iznajdljivostjo, ter nastavki uspešnega slovensko mednarodnega podjetništva.
Česa se od tedaj dalje, spet vseh dosedanjih približno 20 let spominjamo? Afere Patrija in Zadeve Trenta? Pandemije Covida? Novih levih političnih obrazov? Dobrodošlice azijskim in afriškim nezakonitim migracijam? Zanikovalstva slovenske narodne istovetnosti in slovenske pravice do samoodloćbe? Oboževanja revolucije in njenega prevzema oblasti leta 1945? Propagandno oblastnega prevzema in falzifikacije sicer pristnih vrednot človekovih pravic, temeljnih svoboščin, vladavine prava in ustavne demokracije? Prevoda in zlorabe omenjenih temeljev zahodne pravne civilizacije v kaotični liberalizem, demokratizem brez demokracije in prebujenski – woke totalitarizem?
Failed state in immobilismo sta iz podobnih žalostnih zgodovinskih situacij privzeta atributa. V tem pogledu je Slovenija v evropskem in evro-atlantskem okolju izjemna. Vidno zaostala in osamljena je že v svojem srednje-evropskem okolju – obkrožena z gospodarsko uspešnimi Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo, še bolj v primerjavi s Češko in Slovaško, Poljsko, Litvo, Estonijo in Latvijo. Tolažbo pa je slovenska tranzicijska birokracija našla v zavezništvu s Hamasom in v sovraštvu do edine zahodno demokratične države Bližnjega vzhoda – do Izraela. Ki so ga ustanovili Združeni narodi, da bi postal in ostal po grozi nacističnega nasilja zanesljivi save-heaven za stoletja preganjane Jude. Današnjim državljanom Izraela – Judom in Palestincem – pa grozijo z novim holokavstom civilizacijsko najbolj zaostale diktature in teroristične organizacije iz arabskega in perzijskega bližnje in srednje vzhodnega okolja.
Končuje se še eno dvajsetletno krizno obdobje brez rešitve, ko je Slovenija ponovno živela in še živi v svinčenim sedemdesetim letom prejšnjega stoletja podobnem času vsakršnega zaostajanja, razpadanja in trohnjenja institucionalnih, ekonomskih, vrednostnih in življenskih pogojev. Spet je postala aktualna krilatica »dost’ mam’ » Vena Tauferja izpred štirideset let, ki je ponarodela po njegovem vzkliku med dogodkom v ljubljanskih Križankah.
Avtorji in uredniki knjige »Soglasje za zgodovinski trenutek« mislimo, da so ti naši prispevki za slovenski program padli v nek nov za Slovenijo zgoščen čas, celo v nov, s svetovnim dogajanjem pogojen zgodovinski trenutek – ko aktualna kriza lahko postane zdravilna, z rezultatom radikalne sistemske razvojne rešitve. In da naj teh naših v štirinajst vsebinskih poglavij povezanih 74 študijskih in razvojnih esejev pomaga ustvariti tisto miselno soglasje, ki je pogoj vsakega za ljudi sprejemljivega, končno tudi nujnega začetka na novi poti. Ali če parafraziram Nika Grafenauerja iz Sproščene Slovenije – če je neko naše potovanje res končano, moramo vedeti, da se pričenja nova pot, na kateri nočemo in ne smemo izgubiti tal pod nogami. Torej nekega soglasja o tem, kam gremo.
D. OD PRISPEVKOV DO ZAKONOV IN UKREPOV
Primeri, kako na splošni način odprte probleme ter rešitve dopolniti s konkretnimi zakonodajnimi in vladnimi ukrepi, na primer:
- zakon o univerzah
- zakon o volitvah
- pobude za ustavne dopolnitve
- prioritete mednarodne in evropske politike
- javne finance
- oblikovanje vlade
Peter Jambrek
Nagovor dr. Žiga Turka ob predstavitvi knjižne izdaje zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek
Drage kolegice, dragi kolegi,
Mi tule smo izumirajoča vrsta. Zdi se nam, da beseda šteje. Da ni zaman, če misel spravimo na papir. Da ni zaman, če jo ubesedimo, z vsem spoštovanjem do jezika, do razuma, do javnosti, do demokracije.
Verjamemo, da se da – če je treba – z dobrim stavkom še vedno udariti po mizi. Z debelo knjigo še toliko bolj.
Smo izumirajoča vrsta. Danes mnogi raje tolčejo po mizi s prazno pestjo ali z vrečo obtolčenih jabolk.
Kot v pravljici: Stari ima zmerom prav. Konja za kravo, kravo za ovco, ovco za gos, gos za kokoš, kokoš za vrečo obtolčenih jabolk. In na koncu še reče: »Kakor napravi stari, je zmerom prav.« Nekateri, ki ne znajo povedati nič, imajo zmerom prav.
Tako danes v javnem prostoru pogosto zamenjujemo vsebinsko za ceneno, premišljeno za hitro, tehtno za učinkovito. Svetovalci za javno mnenje celo svetujejo: namesto knjige članek, namesto članka kolumno, namesto kolumne objavo na X, namesto tvita fotografijo ali kratek filmček. In filmček – ta, pravijo, doseže več ljudi. Kako napravi stari (ali pa mladi) v filmčku, je zmerom prav.
Toda koliko ljudi zares doseže? Ne koliko številčno, ampak koliko globinsko. V koliko ljudi to prodre. Koliko jih spremeni, izzove, jim spodmakne tla pod nogami ali jih postavi pred ogledalo?
Demokracija je več kot algoritemska arena všečkov in všečnosti. Bistvo demokracije je tekmovanje idej – ne v stilu in performansu, temveč v resnosti, poglobljenosti, argumentaciji.
Demokracija, ki je zgolj odmev čustev, nima prave legitimnost. Postane ranljiva za cenene populizme in za moralno teatralnost, ki nagovarjajo čustva, iščejo prikimavanje, ne terjajo nobene odgovornosti, nobene akcije, nobenega dela, nobenega truda.
Številni resni opazovalci (npr. Haidt, Murray, Furedi) opozarjajo, da sodobno javno mnenjevse bolj niha med dvema skrajnostma. Na eni strani imamo cenen desni in levi populizem, ki zlorablja ljudsko nezadovoljstvo, ponuja preproste rešitve za kompleksne probleme in utiša razpravo z jeznimi gesli – eni proti kapitalistom in imperialistom, drugi proti tujcem in drugačnim.
Na drugi strani imamo poženščeni moralni emocionalizem: valove solidarnosti, sočutja, zgražanja in ogorčenja, ki pa ne presežejo konca jezika in ne vodijo v premišljene rešitve tistih problemov, ki so povzročili okoliščine, ki zbujajo čustva.
Politične odločitve zato vse pogosteje temeljijo na trenutnih čustvenih razpoloženjih, ne na treznih analizah. Vlade ne rešujejo problemov, ampak upravljajo razpoloženje. Namesto razuma oblast nagovarja občutke. In kjer vladajo čustva, tam razum zapušča politično skupnost.
Mi pa smo izumirajoča vrsta, ki še verjame v razum. Verjamemo, da je demokracija v svojem bistvu preudarniška, deliberativna, dialoška. Utemeljena na stavku, ki traja več kot 15 sekund, ki je daljši od 280 znakov. Na misli, ki preseže čustveno reakcijo.
In zato smo tukaj. Predstavljamo tehtno delo, ki ni manifest enega posameznika, ampak prispevek pestre skupnosti, ki verjame v moč argumenta.
To je – hočemo verjeti – nacionalni program. Povabilo k premisleku. In hkrati izziv: če ima še kdo kaj – naj da na mizo, na papir. Ne na Instagram, ne na TikTok.
Mi smo svojo prinesli. Več kot 800 strani, več kot 70 avtorjev.
Naročniki dobivajo objave v poštni predal. Naročite se, nič ne stane.
Pledge your support
Rdeče niti
Osrednje in najpogosteje obravnavane teme so naslednje:
(1) Nedokončana tranzicija in breme preteklosti: Daleč najmočnejša rdeča nit je ugotovitev, da je Slovenija po letu 1991, kljub formalni demokraciji in vstopu v zahodne integracije, ostala ujetnica nedokončane tranzicije. To se kaže v vztrajanju dediščine postsocialističnega totalitarnega sistema, ki preprečuje resnično prekinitev s preteklostjo. Posledica je razdvojena družba, ki se ni uspela zares spraviti, ne toliko med seboj, kot z zablodami svoje preteklosti.
(2) Šibka vladavina prava in sistemska korupcija: Tesno povezana z nedokončano tranzicijo je šibkost institucij pravne države, zlasti sodstva, tožilstva in policije. Kljub nadpovprečnim vlaganjem v pravosodje in velikemu številu sodnikov, se sistem izkazuje za neučinkovitega in pogosto pristranskega. Sistemska korupcija je opisana kot “rak rana”, ki je vezana na državno organizacijo in lastnino, pri čemer ostaja nekaznovana in celo poveličevana.
(3) Kriza vrednot in družbena polarizacija: Avtorji izražajo globoko zaskrbljenost nad izgubo izvirnega navdušenja za neodvisnost, naraščajočo apatijo in nezaupanjem v politične stranke in vlade. Prisotna je intenzivna ideološka polarizacija in “kulturni boj”, ki preprečuje sodelovanje in složnost.
(4) Gospodarska neučinkovitost in potreba po reformah: Slovenija po letu 2008 doživlja razvojno zaostajanje, kar je posledica prevelike odvisnosti gospodarstva od države in pomanjkanja strateških razvojno prijaznih reform. Kritizira se birokratizacija javnega sektorja, ki duši zasebne pobude in ovira konkurenčnost. Posebej izpostavljeno je katastrofalno stanje zdravstvenega sistema, kjer kljub visokim vložkom prevladujeta korupcija in neučinkovitost zaradi zastarelih socialističnih modelov.
(5) Demografska zima in izzivi socialne države: Prispevki obširno obravnavajo resen demografski problem v Sloveniji, ki ga zaznamujejo nizka rodnost in staranje prebivalstva. Pokojninski in zdravstveni sistemi se soočajo z velikimi pritiski. Kritika leti tudi na neučinkovitost socialne politike, ki po mnenju nekaterih spodbuja nedelo namesto dela in ne zagotavlja dostojnega življenja vsem.
Rešitve
Rešitve avtorji vidijo v naslednjem:
(1) Dokončanje procesa tranzicije in narodna sprava na temelju resnice, ob ponovni vzpostavitvi etičnega horizonta družbe.
(2) Krepitev vladavine prava, odločen boj proti sistemski korupciji in vzpostavitev meritokratskega sistema. Kot ključen ukrep se predlaga odprodaja državnih podjetij, saj je državno gospodarstvo »četrta veja oblasti«, ki spodbuja vseobsegajočo korupcijo in konflikte interesov.
(3) Celovite reforme javnega sektorja, predvsem zdravstva in socialne politike, ter spodbujanje konkurenčnosti in demografskih ukrepov. Posebej izpostavljeno je katastrofalno stanje v zdravstvu, kjer se predlaga odprtje javnega zdravstvenega sistema za zasebne izvajalce s koncesijo ter uvedba konkurence med zavarovalnicami, saj bi to skrajšalo čakalne vrste in zmanjšalo korupcijo. Avtorji pozivajo k racionalizaciji javnega sektorja in zmanjšanju birokracije. Poleg tega je nujno znižanje davkov in prispevkov, da se posameznikom omogoči lastno odločanje o porabi in s tem spodbudi delo in podjetništvo.
(4) Temeljita prenova vzgojno-izobraževalnega sistema in krepitev kritičnega mišljenja. Šolski sistem je opisan kot “v slepi ulici”, ki preveč poudarja zgolj “pomnjenje in ponavljanje” ter zanemarja celosten razvoj osebnosti in smisla
(5) Celotna vizija naj bi zagotavljala, da je cilj vzgoje in izobraževanja razvoj celovite osebnosti, ki se zaveda smisla in strasti do učenja.
Kako naprej
Kako to udejanjiti? V demokraciji se to dela na volitvah.
Slovenija potrebuje resne volitve. Ne volitev všečnosti. Ne nadomestitve iztrošenih obrazov z novimi, brezmadežnimi avatarji iste stare politike. Potrebujemo volitve, ki bodo odločile o smeri, v katero želimo kot narod in kot država. Volitve, kjer bo izbira jasna: tole smo imeli, gremo tako še naprej nazaj, ali gremo naprej kako drugače?
Demokracije ni brez odgovornosti. Svobode ni brez odgovornosti. Odgovornost za stanje, v katerem smo, nosi obstoječa vlada. Njena politika, njeni ministri, njene odločitve.
Če ljudje menijo, da so stvari dobre – naj levici in z njo Robertu Golobu podelijo nov mandat. A Golobu, ne kakšnemu še novejšemu začetniku. Stvar osnovne politične higiene je, da gre levi pol na volitve na čelu s svojim predsednikom vlade. Da prevzame odgovornost. Zadnjič se je to zgodilo leta 2000!
In če bi šli naprej drugače, tule je seznam idej. To ni Project 2025. Se pa zbornik dotakne vseh temeljnih vprašanj naše prihodnosti. Vprašanj, ki jih odpirajo in zapirajo pričujoči prispevki za nacionalni program.
Skratka
Časi so taki, da prihodnjega preživetja Slovenija ne more temeljiti na inerciji za vzhod relativno uspešnega socialističnega gospodarskega modela, na hlapih, ki so ostali v rezervoarju goriva osamosvojitve in na posnetkih predsednika vlade, kako na instagramu je škampe.