Sinoči so si lahko gledalci nacionalke lahko ogledali dokumentarec o odhodu slovenske partijske delegacije iz 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije
Čeprav je bil, kot je zapisano v predstavitvi filma “namen produkcije intervjujev in dokumentarnega filma povezane z 14. kongresom ZKJ in razpadom Jugoslavije je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bila priča usodnim dogajanjem v prvi vrsti na kongresu v Beogradu,” pa so bili gledalci prikrajšani za avtentične posnetke zakulisnega dogajanja v ozadju kongresa, ki so vsekakor shranjen v arhivu RTV Slovenija.
Škoda res. Pa ne zato ker sem, bil osebno priča dogodkom kot novinar in poročevalec iz Beograda za TV Slovenija in sem takrat poročal o tem. Na retruširanje in brisanje ljudi iz zgodovine sem se že navadil in samo čakam dan, ko bo uradno zgodovinopisje pisalo, da je iz Beograda takrat med letom 1989 in 1992 poročal recimo Jože Možina, Rosvita Pesek ali Uroš Slak…, čeprav so bili takrat nekateri od njih še prisesani na materino mleko, vendar jim to manjka v njihovem “herojskem” CV-ju.
Še dobro, da obstaja nek kolektivni spomin naroda, vendar pustimo to. Sicer pa na naslovni fotografiji lahko pogledate “mladega novinarja” Vladimirja Voduška (od zadaj ali von hinten, kot bi se reko) iz oči v oči z Milanom Kučanom na hodniku kongresa med intervjujem. Po spominu je fotografija nastala ravno ob odhodu slovenske delegacije iz kongresne dvorane.
Takrat smo novinarji še lahko bili avtentične priče, saj smo lahko bili prisotni na zaprtem sestanku, kjer se je takratno slovensko partijsko vodstvo odločalo o odhodu partijske delegacije iz Beograda in usodnih odločitvah, ki so potem botrovali razpadu partije in države. Avtorji dokumentarca bi lahko, če so se hoteli izogniti meni, povabili recimo Lidijo Hren, ki je prišla takrat “pomagat” v Beograd.
V Beogradu je bila takrat imenitna ekipa snemalcev, producentov iz obdobja konca osemdesetih in na začetku 90.tih let. Izredni kongres jugoslovanske partije je potekal od 20 do 22. januarja, aprila pa so bile prve demokratične volitve v Sloveniji, na katerih so nastopili tudi “prenovitelji”.
Njabolj mi je v spominu ostal duel med Milanom Kučanom in Borutom Pahorjem , ki je bil takrat v delegaciji v skupini mlajših komunistov, ki so hoteli, da bi iz Beograda šli takoj že prvi dan.
Na zaprtem posvetu pred odhodom v posebno dvorano Sava Centra je Borut Pahor neučakano dejal: “Vsako minuto, ki jo preživimo tukaj v Beogradu, izgubljamo doma 1000 (ali celo 10.000) glasov”. V polemiki mu je, po mojem spominu, Milan Kučan, ki tudi v najbolj kritičnih trenutkih ni izgubil smisla za humor, po cinizmu pa mu v slovenski politiki itak ne seže nihče do kolen, odgovoril, “da so potem že izgubili vse volivce”.
To je v dokumentarcu potrdil tudi Ciril Ribičič, ki je dejal, da so mu tako imenovani “mlado komunisti”, “skratka zagnani mladi komunisti, ki so razmišljali o novih volitvah in o novih funkcijah, ki jih bodo opravljali in, ki so terjali od mene kot predsednika, da takoj gremo domov”. “Zdaj bi jih lahko seveda obvestil o tem, spomnil, da smo se tako dogovorili, da bomo čim dlje vztrajali v Beogradu zato, da bo javnost videla kaj se bo dogajalo z nami. Ampak sem vendarle za vsak slučaj prosil Milana Kučana in smo naredili sestanek, kar sredi tiste hale , kjer se odvijal kongres in Milan Kučan jih je v petih minutah prepričal, da moramo še malo potrpeti. In sicer z besedami je dejal: “Kdor bo šel z menoj s tega kongresa, bo šel z dvignjeno glavo”. In vsi so pogledali, ti mladi so ga hoteli že kritizirati kako more kaj takšnega reči. Pa je dejal: Jaz sem namreč take postave, da lahko grem z dvignjeno glavo v vsako prevozno sredstvo.”
Drži kot je v dokumentarcu dejal Ciril Ribič takratni predsednik slovenske partije: “Mi smo dobili na prvih volitvah nagrado za takšna dejanja, kot je bil odhod iz Beograda. Smo postali relativna zmagovalka, najpomembnejša posamična stranka in Milan Kučan je bil izvoljen za predsednika republike in to bi rekel je bila nagrada za takšna dejanja. Istočasno pa smo seveda pokasirali kazen, ki jih je delala parija popreje in zaradi tega nas je volivec poslal v opozicijo.”
Partija je potem na aprilskih volitvah zmagala, kot posamična stranka, čeprav je oblast prevzela koalicija Demos.