V energetskem zakulisju Srbije se piše tiha, a strateško pomembna zgodba: država pripravlja novo energetsko investicijo v vrednosti 60 milijonov evrov, s katero želi ogrevanje v več mestih osvoboditi fosilnih goriv in jih postopoma zamenjati s sončno energijo, toplotnimi črpalkami in biomaso. A pod navidez nedolžno investicijsko potezo se skrivajo globlji premiki v srbski energetski paradigmi – in tesnejše povezovanje z nemškim kapitalom in vplivom.
Energetski obrat v ogrevanju: od mazuta do obnovljivih virov
Ministrica za rudarstvo in energetiko Dubravka Đedović Handanović je po srečanju z nemško veleposlanico Anke Konrad in predstavniki razvojne banke KfW razkrila, da Srbija do konca leta načrtuje podpis sporazuma o prehodu daljinskega ogrevanja na obnovljive vire. Projekt bo zajemal uvedbo solarnih sistemov in toplotnih črpalk v mestih Prijepolje, Novi Pazar, Niš, Rača, Vranje in Majdanpek.
Zamisel ni povsem nova – štiri kotlovnice na biomaso (v Priboju, Malem Zvorniku, Novem Pazarju in Majdanpeku) že delujejo v okviru prve faze. A druga faza pomeni korak naprej: diverzifikacijo tehnologij, širitev sistema in vključitev večjih mest.
Nemčija kot partner, donator in usmerjevalec
Investicija v višini 60 milijonov evrov bo financirana v sodelovanju z nemško razvojno banko KfW, ki bo zagotovila tudi 20 milijonov evrov nepovratnih sredstev. To partnerstvo ni le tehnično, ampak tudi politično. Srbija z njim utrjuje t. i. »klimatsko partnerstvo« z Nemčijo, ki sega od energetske učinkovitosti do velikih projektov OVE.
Za KfW gre za nadaljevanje regionalne politike investiranja v javne energetske sisteme, ki presegajo tržni interes – in segajo v sfero geostrateškega vpliva. Za Srbijo pa pomeni priložnost za modernizacijo obstoječih sistemov, ki so še vedno v veliki meri odvisni od fosilnih goriv, predvsem mazuta in premoga.
Zakaj je daljinsko ogrevanje ključno?
Daljinsko ogrevanje je eden najbolj zapostavljenih sektorjev v tranzicijskih energetskih reformah. A predstavlja izjemen potencial za hitro razogljičenje, saj gre za centralizirane sisteme z relativno nizkimi stroški nadgradnje – v primerjavi z individualnimi kurišči.
Srbija je z nadgradnjo sistema v manjših mestih pokazala, da zna izkoristiti to priložnost. A ključni preizkus bo širitev v srednja in večja mesta, kjer so energetski sistemi kompleksnejši, lokalne politike močnejše, odpori večji – in apetiti razvijalcev bolj izraziti.
Energetska reforma ali nemška infrastruktura?
Vprašanje, ki se tiho poraja ob tem projektu, ni več, ali je prehod na obnovljive vire smiseln – temveč, komu bodo ti sistemi dolgoročno služili. Kdo jih bo upravljal? Bo javni sektor obdržal nadzor ali se bodo projekti sčasoma privatizirali? Bo nemška podpora prešla v nemško lastništvo?
V državah Zahodnega Balkana pogosto vidimo, da mednarodni »pomočniki« hitro postanejo strateški investitorji. V tem kontekstu postane pomembno, kako transparentno bo izveden projekt in kakšni bodo dolgoročni pogoji financiranja.
Projekt s tiho močjo
Čeprav projekt ni deležen množične medijske pozornosti, kot jo na primer pritegnejo veliki hidro ali vetrni projekti, lahko pomeni prelomen trenutek za energetski prehod Srbije. Daljinsko ogrevanje je pogosto spregledan segment, ki pa skriva velik potencial – tako za okolje kot za energetsko varnost.
Ostaja pa odprto vprašanje, ali bo Srbija znala izkoristiti nemško partnerstvo kot vzvod za trajnostno modernizacijo – ali pa se bo ujela v novo energetsko odvisnost, tokrat pod zelenim premazom.