Evropski mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah CBAM postaja novo veliko bojišče svetovne trgovinske in podnebne politike. Države skupine BRICS, med njimi Kitajska, Indija in Rusija, so na srečanju ministrov za okolje in podnebje v New Delhiju ostro nastopile proti evropskemu sistemu ter ga označile za enostranski, kaznovalen, diskriminatoren in protekcionističen ukrep.
Skupno stališče je bilo sprejeto na 12. srečanju ministrov BRICS za okolje, ki je 18. avgusta potekalo pod indijskim predsedovanjem. Srečanje se je končalo s soglasno sprejeto skupno ministrsko izjavo.
Spor je pomemben tudi za evropsko gospodarstvo. CBAM je namreč letos prešel iz prehodnega v dokončni režim in tako iz sistema, ki je bil predvsem namenjen poročanju o emisijah, postopoma postaja mehanizem z dejanskimi finančnimi posledicami za uvoz ogljično intenzivnih izdelkov v Evropsko unijo.
BRICS: Podnebna politika ne sme postati trgovinsko orožje
Stališče držav BRICS je jasno. Nasprotujejo ukrepom, pri katerih posamezne države oziroma trgovinski bloki svoje okoljske standarde prek trgovinske politike prenašajo na druge države.
Ministri so opozorili predvsem na posledice za države v razvoju, ki imajo manj finančnih in tehnoloških možnosti za hitro razogljičenje industrije. Po njihovem prepričanju lahko takšni ukrepi zmanjšujejo njihovo konkurenčnost in otežujejo financiranje lastnega zelenega prehoda.
Nasprotovanje sicer ni novo. BRICS je podobno stališče zavzel že v prejšnjih skupnih deklaracijah, kjer je CBAM uvrstil med ukrepe, ki jih vidi kot enostranske in diskriminatorne trgovinske omejitve, sprejete pod pretvezo okoljskih ciljev.
EU odgovarja: Evropska podjetja ne smejo biti kaznovana zaradi strožje podnebne politike
Evropska komisija CBAM razlaga povsem drugače.
Jedro problema je tako imenovano uhajanje ogljika. Evropska podjetja morajo prek sistema EU ETS plačevati za svoje emisije CO₂. Če proizvajalec zunaj Evropske unije podobnega stroška nima, lahko enak izdelek proizvede ceneje in ga nato izvozi na evropski trg. Druga možnost je selitev energetsko intenzivne proizvodnje iz EU v države z manj strogimi okoljskimi pravili.
CBAM naj bi preprečil oboje. Uvoženi izdelki morajo zato postopoma nositi primerljiv strošek ogljika kot izdelki, proizvedeni znotraj Evropske unije. Če je bila cena za izpuste že plačana v državi proizvodnje, se lahko ta znesek pri CBAM upošteva oziroma odšteje.
Z vidika Bruslja torej CBAM ni carina proti Kitajski, Indiji ali drugim državam, ampak način izenačevanja pogojev med evropsko in tujo industrijo.
Od leta 2026 CBAM ni več samo poročanje
Prehodno obdobje CBAM je trajalo od oktobra 2023 do konca leta 2025. 1. januarja 2026 je začel veljati dokončni režim, ki prinaša tudi finančne obveznosti.
CBAM trenutno zajema šest ključnih skupin: železo in jeklo, aluminij, cement, gnojila, električno energijo in vodik. Cena certifikatov je vezana na ceno emisijskih kuponov v evropskem sistemu EU ETS. V letu 2026 se cena določa na podlagi četrtletnega povprečja dražbenih cen emisijskih kuponov, od leta 2027 pa bo izračun prešel na tedensko povprečje. Prve obveznosti za uvoz iz leta 2026 bodo obračunane leta 2027. Po aktualnih pravilih morajo pooblaščeni deklaranti do 30. septembra 2027 predložiti prvo letno deklaracijo in predati ustrezno število CBAM certifikatov.
Indijska jeklarska industrija med najbolj izpostavljenimi
Prav jeklo nazorno kaže, zakaj je vprašanje za države BRICS tako občutljivo. Indija je velik proizvajalec jekla, pri čemer pomemben del proizvodnje še vedno temelji na ogljično intenzivnih tehnologijah. CBAM zato neposredno spreminja konkurenčno razmerje med proizvajalci z visokimi in nizkimi emisijami.
Novejše raziskave kažejo, da lahko evropski mehanizem dejansko spremeni investicijsko računico jeklarske industrije. Višji stroški za emisijsko intenzivno jeklo povečujejo relativno konkurenčnost proizvodnih poti z nižjimi emisijami, med drugim tehnologij neposredne redukcije železa in v prihodnosti proizvodnje z uporabo zelenega vodika.
Raziskava, objavljena letos, obenem ugotavlja, da CBAM lahko zmanjšuje svetovne emisije v sektorju železa in jekla, vendar učinki niso enakomerno porazdeljeni: EU lahko gospodarsko pridobi, medtem ko se del stroškov preliva na trgovinske partnerice.
CBAM tako postaja tudi industrijska politika
Prav tu se skriva jedro spora. Za Evropsko unijo je CBAM način, kako preprečiti, da bi stroga evropska podnebna politika povzročila zapiranje jeklarn, cementarn in drugih energetsko intenzivnih podjetij ter selitev proizvodnje v države z nižjimi okoljskimi standardi.
Za države BRICS pa je ista politika lahko razumljena kot evropsko postavljanje pravil svetovni industriji: če želi proizvajalec ohraniti konkurenčen dostop do ogromnega evropskega trga, bo moral zmanjševati ogljični odtis svojih izdelkov ali plačati ustrezno ceno.
Zato CBAM ni več zgolj okoljski instrument. Postaja instrument industrijske, energetske in zunanjetrgovinske politike EU. Evropska komisija je prav avgusta objavila še deset novih smernic za izvajanje dokončnega režima CBAM, namenjenih predvsem proizvajalcem zunaj EU, evropskim uvoznikom in preveriteljem emisij. To kaže, da Bruselj kljub mednarodnim kritikam nadaljuje operacionalizacijo sistema.
Spor med EU in BRICS se bo verjetno še zaostril
V prihodnjih letih bo zato vse pomembnejše vprašanje, ali bo CBAM predvsem spodbudil hitrejše razogljičenje industrije zunaj Evropske unije ali pa sprožil nove trgovinske spore.
EU vztraja, da je mehanizem namenjen preprečevanju uhajanja ogljika in zagotavljanju primerljive cene emisij za domače in uvožene izdelke ter da je zasnovan skladno s pravili Svetovne trgovinske organizacije. BRICS na drugi strani vztraja, da gre za enostranski ukrep, ki nesorazmerno obremenjuje države v razvoju.
Jasno pa je nekaj: ogljični odtis izdelka od leta 2026 ni več samo okoljski podatek. Postaja del njegove cene in s tem eden od dejavnikov konkurenčnosti v mednarodni trgovini. Za evropske proizvajalce naj bi to pomenilo bolj izenačene pogoje. Za velike izvoznice, kot so Kitajska in Indija, pa vse močnejši finančni razlog za razogljičenje industrije – ali za politični boj proti pravilom, ki jih postavlja Bruselj.