»Če dam tiste slike, pol smo v riti, ne” je po poročanju komercialne televizije del prisluhov v aferi Kostak« v katerem so predstavili ozadje okoljske afere v družbi Kostak in v kateri kriminalisti na podlagi prestreženih pogovorov in druge dokumentacije preiskujejo sume nezakonitega zakopavanja odpadkov, prirejanja evidenc ter pridobitve 8,7 milijona evrov protipravne premoženjske koristi. Medtem ko novo vodstvo sanira več kot trimilijonsko izgubo in zmanjšuje nakopičene zaloge odpadkov, ostaja v ozadju bistveno širše vprašanje: kako so lahko domnevne nepravilnosti tako dolgo potekale pred očmi državnih nadzornih organov?
Temeljna naloga države je zagotavljati zakonito delovanje subjektov na njenem ozemlju, inšpekcijske službe pa imajo tudi na področju ravnanja z odpadki za ukrepanje na voljo zakonska pooblastila, med drugim na podlagi 247. člena Zakona o varstvu okolja. Zato bi morala preiskava poleg ravnanja nekdanjih vodilnih v Kostaku natančno pojasniti tudi delo okoljskega inšpektorata.
Kako je mogoče, da inšpekcija po požaru in razdejanju na lokaciji leta 2022 ni prepovedala nadaljnjega dovoza odpadkov, konec leta 2024 pa je bilo izdano celo dovoljenje za povečanje njihovega dovoza? Kako je lahko javno sporočila, da je Kostak odstranil vse zakopane odpadke, če se očitki nanašajo tudi na azbest, komunalno blato in druge odpadke, ki naj ne bi bili v celoti odkriti oziroma obravnavani? Dodatne dvome vzbujajo posnetki, ki jih je ob 70-letnici objavil sam Kostak in naj bi prikazovali zakopavanje večjih količin odpadkov, ne da bi to sprožilo učinkovito ukrepanje pristojnih organov.
Posebej veliko je razhajanje med količinami iz posameznih pričanj in ugotovitvami inšpekcije. Nekdanji delavec Admir Velič naj bi po navedbah iz odredbe za hišno preiskavo pričal, da je bilo samo v enotedenski akciji zakopanih približno 7.000 ton odpadkov, inšpekcija pa naj bi jih odkrila manj kot 1.000 ton. Prav tako je treba pojasniti, na čem temelji ocena, da ni bilo večjih vplivov na okolje, če naj bi meritve podzemnih voda kazale onesnaženje, primerljivo z izcednimi vodami delujočega odlagališča.
Odprto ostaja tudi, zakaj inšpekcija kljub domnevno več kot osemmilijonski koristi samo v letu 2023, vidnim spremembam prostora na zgodovinskih satelitskih posnetkih in neupoštevanju odločb ni ustavila novih dovozov. Kostaku naj bi odstranitev nezakonito skladiščenih odpadkov z zemljišč odredila šele konec leta 2024, nato pa mu roke večkrat podaljšala, ne da bi z odločnejšimi ukrepi vzpostavila zakonito stanje.
Afera Kostak zato ni le vprašanje morebitne kazenske odgovornosti posameznikov v podjetju. Je tudi preizkus odgovornosti države, pristojnega ministrstva in inšpekcijskih služb. Treba je ugotoviti, ali so odpovedali nadzorni postopki, strokovnost in vodenje institucij ali pa so obstajali še drugi razlogi za neukrepanje. Politično odgovornost mora pojasniti tudi vlada Roberta Goloba, pod mandatom katere se je pomemben del opisanega dogajanja nadaljeval kljub njenim poudarkom na zakonitosti in varovanju okolja. Očitke o korupciji pa je mogoče postaviti le kot vprašanje za preiskovalne organe, dokler zanje niso predstavljeni konkretni dokazi.
