Se še spomnite na ukrepi zvezne vlade bivše države v zgodnjih osemdesetih letih – “Imaš kuču, vrati stan,” kar bi v prevodu, ki pa ne zveni tako imenitno, kot v originalu, pomenilo “Imaš hišo, vrni stanovanje: (Dobro obveščeni trdijo, da so v celotni akciji vrnili, kar štiri stanovanja). A pustimo to.
Ljudje so takrat zidali velikanske vikende, in velike hiše, vendar so kljub temu zahtevali, da jim država da stanovanja. Ko se je pokazalo, da se ta ekonomske barka potaplja, ko je zmanjkalo stanovanj za ljudi, ki so čakali v vrsti, so ti zahtevali da naj “vrhovi” vrnejo državna stanovanja in se odselijo v svoje hiše.
Mogoče je še danes tako. Toda takrat to ni bilo tako krvavo in tako zares. Je pa postalo metafora za takratni način življenja. Pa je to pomenilo še kaj drugega. V resnici pa to geslo zbuja predvsem nostalgijo po socialni državi, ko so ljudje povečini imeli tako imenovana družbena stanovanja, ki so jih po stanovanjskem zakonu v devetdesetih letih lahko odkupili po simbolični ceni.
Tisti, ki nismo (niso) imeli te sreče, so morali seveda po formuli “davčnega Ivana”, kupiti stanovanje in se zadolžiti. Ivan Simič je ob nameri nepremičninskega davka na X-u zapisal: Me sprašujejo kako do stanovanja. Moj odgovor je: “Delajte po 12 ur, vikend/praznike po 8 ur, kupite stanovanje, pojdite v banko po kredit, ga odplačujete 25 let in na koncu bo vaše. To je pot pridnih. Lahko pa pridete na oblast, obdavčite pridne in jim vzamete stanovanje”.
Ja res, Ivanova formula kako priti do stanovanja deluje, ne odgovarja pa na vprašanje, kako je lahko posameznik v 30 letih samostojne države prišel do več kot 50 stanovanj. Je v tridesetih letih delal 50 šihtov na leto? Ivanova formula tu seveda odpove, čeprav smo iz socializma prišla približno enako revni oziroma bogati.
Odgovor se seveda skriva v prihvatizaciji (privatizaciji) državnega premoženja. Če so posamezniki družbena stanovanj privatizirali vsaj po simbolični ceni, pa je današnja družbena beri ekonomska elita, z redkimi izjemami, prišla do premoženja po formuli “parola snađi se” in poceni ali celo brez brez denarja večinoma “pokradla” državno premoženje in ustvarila bogastvo, ki ga v treh, štirih ali petih generacijah ni mogoče ustvariti s poštenim delom.
Seveda ne stojimo na stališu Pierre-Joseph Proudhona, ki je bil rojen v Besançonu in je bil tiskar, ki se je naučil latinsko, da bi bolje tiskal knjige v tem jeziku. Njegova najbolj znana trditev je »Lastnina je kraja! «, ki je bila del njegovega dela Kaj je lastnina? Ali, preiskava načela pravice in vlade, objavljena leta 1840.
Vendarle za novodobno slovensko elito velja prav Produdhonova teza in temu primerno se ta nova družbena elita, ki je zrasla v tridesetih letih samostojne države tudi obnaša. Brez družbene odgovornosti, brez sočutja, brez osebne etike ter moralnih in etičnih standardov.
Zakaj je slovenska družba prišla do točke, kjer je zdaj, ko jo razjedajo klientelizem, korupcija in postavljanje osebnega in zasebnega interesa nad splošnega? Kako smo to dopustili? To se je v enem od intervjujev spraševala prof. dr. Mirjana Ule je na fakulteti za družbene vede ustanovila in dolga leta vodila Center za socialno psihologijo.
“V začetku 90. let smo bili opiti s tem, da imamo svojo državo. Zdelo se nam je, da smo zmagali. Nismo pa se zavedali, da je to šele začetek: da moramo dobro delujočo državo šele zgraditi… Dopustili smo, da je tudi v našem prostoru prevladala neoliberalna ideologija. Privolili smo v to, da smo ljudje toliko vredni, kolikor imamo, in da so za pridobivanje profita dovoljena vsa sredstva. Vse to je privedlo do nižanja javne in morda tudi osebne etike ter moralnih in etičnih standardov. Dostojanstvo človeka je tisto, na čemer se gradi integriteta osebnosti pa tudi institucij, v katerih ljudje profesionalno delujemo, in, če hočete, demokratična in pravna država. Počasi se je pokazalo, da država ne deluje tako, kot smo pričakovali. Začel se je boj za profit in položaje ne glede na sredstva in osnovne etične standarde. Običajni državljani se dolgo nismo zavedali, da je pred našimi očmi potekalo plenjenje države – nekateri so si prisvojili politično in ekonomsko moč. Posledica je bilo razočaranje pri mnogih, zato so se umaknili iz javne sfere v svoje male prostore: v družinska in lokalna omrežja ter začeli skrbeti sami zase. Veliko ljudi se je nenadoma znašlo v negotovem položaju. Zadnje čase pa so nas doletele še hujše stvari, svetovna kriza, kjer se je pokazalo, da nismo delali nič drugače kot drugod po svetu, kar zadeva ekonomske in finančne špekulacije…” tako leta 2013 v intervjuju za Delo z naslovom: “Ko imaš enkrat moralni madež, te zaznamuje za vedno”. Danes bi lahko apokalipsam , ki jih omenja Uletova lahko dodali še vojne.
Vprašali se boste, kaj ima to z nepremičninskim davkom? Ima pa še kako. Namesto, da bi država sankcionirala in obdavčila tiste, ki so na nezakonit način ali če hočete s krajo prišli do več kot 50 stanovanj ter ugotavljala izvor premoženja bo(m)do sedaj po domače povedano “naj….” vsi.
Tisti, ki so poceni prišli odkupili družbena stanovanja, a so jih vsaj plačali, tisti, ki so gradili svoje domove z lastnimi rokami, tisti, ki so (smo) po nasvetu davčnega Ivana vzeli kredite in garali kot živina namesto da bi država ugotavljala izvor premoženja ali je bilo pridobljeno legalno ali nelegalno in obdavčila tiste, ki so z denacionalizacijo ali s krajo prišli do lastnine.
“Imaš hišo, vrni stanovanje” – socialistično omejevanje svoboščin ali racionalno zatiranje človeškega pohlepa? Francoski ekonomist Thomas Piketty v zahodnem svetu vzbuja veliko pozornosti s svojim monumentalnim delom Kapital v 21. stoletju , čeprav je v njem le potrdil tisto, kar je pred 150 leti brez dlake na jeziku rekel Marx: zgodbo o kapitalizmu, kjer lahko vsakdo uspe z vztrajnostjo. in delo je obsedeno, kapitalizem je gospodarski red, v katerem bogati postajajo še bogatejši, revni pa bodo imeli vedno manj. In to usodo bo prenesel na svoje otroke.
Piketty je to dokazal z obsežno raziskavo in empirično ter znova parafraziral Marxa z ugotovitvijo, da se bo kapitalizem moral spremeniti, če ne bo hotel požreti samega sebe ali pa v oči vzbujajoče neenakosti vodijo v revne množice (in te so, samo v najbogatejši državi v svet, ZDA, živi 50 milijonov revežev), poskušajo strmoglaviti z revolucijo. Če se to ne bo zgodilo, bodo bogati sami prerazporedili bogastvo (kar se nikoli ne bo zgodilo) ali pa jih bodo države(a) (ki se vse prepogosto obnašajo kot Superhik in obdavčujejo večino, da lahko še naprej uživa manjšina) drastično obdavčile .
Piketty meni, da bi bila za zelo bogate ljudi celo stopnja 80, 90 ali celo več odstotkov normalna. Eh, potem pa je to zatiranje ekonomskih svoboščin, diktatura lenih in neuspešnih nad uspešnimi in bogatimi, uravnilovka in kdo ve kaj še. Pojem uravnilovke je pri nas v zadnjega četrt stoletja nekaj podobnega psovki, nekaj z absolutno negativnim predznakom, čeprav je ta »izum« iz Sovjetske zveze pomenil dohodkovno uravnilovko, torej razliko med najnižjimi in najvišja plača je 6-kratnik. Kaj je manj nenormalnega od današnjega ameriškega standarda prostega trga z razmerjem plač delavcev in menedžerjev 1:204? V osnovi se za hinavskim utemeljevanjem ekonomskih svoboščin liberalnega kapitalizma skriva dobri stari »vulgaris« pohlep, zato ni čudno, da se poskus izenačevanja neenakosti označuje za zlo.
Naš preživeli post -socializem se je boril s tem človeškim pohlepom in se mu skušal boriti z izravnalnimi ukrepi tako pri plačah kot pri premoženju. Trn v peti ozaveščeni javnosti in vsem, katerih vloga je bila vzdrževati raven družbenopolitične morale na sprejemljivih družbenih standardih. revolucijo, so bile nepremičnine. Novinarji in njihovi uredniki so medlo godrnjali o “določenih” stranpoti, “nekih” tovariših, “nečijih” interesih, le redko omenjajo njihova imena in priimke. Izjemo so na nekem hrvaškem portalu našli v 40 let starem besedilu , kjer je bil neki Stanko Piršić javno okrcan za greh lastništva družbenega stanovanja, hkrati pa je bil lastnik hiše na Švarči Ina tako se prišlo do kampanje »Imaš hišo, vrni stanovanje”..