Close Menu
    Trending
    sobota, 21 junija
    Šokantno

    Andrej Hoivik že dobil mesto v junaškem epu Alenke Orel, članice vodstva stranke Pavla Ruparja, ki “vidi zaroto in maščevanje”

    Updated:Ni komentarjev4 Mins Read

    “Se je Andrej zavedal, da hodi po robu ali je zaužil podtaknjeno zadevo, ki bi ga pahnila v globino! Zmaga nad kriminalci na referendumu bo zagotovo njihovo maščevanje, kot so se nad mano, ko sem razkril svinjarije v aferi Pucko! Pred UDBO potem do smrti nisi več varen,” je na družbenem omrežju X razkril zaroto proti Hoiviku predsednik stranke Glas upokojencev Pavel Rupar.

    Članica vodstva Ruparjeve stranke Alenka Orel pa je Hoiviku posvetila pesem z naslovom: “ANDREJ HOIVIK “– Sin in simbol izgubljene Slovenije, kjer opisuje bitke, junaštva in trpljenje mladega Hoivika, ki ga je “mati domovina” prezrla. “Slovenija, ti si mati, a pozabila si, kako se boža ranjeno lice.
    Pozabila si otroka, ki je iskal tvoje naročje —in našel hlad. Andrej Hoivik — ni zločinec, temveč sin te domovine, ki si ga pustila zadaj, ga nisi želela slišati, kot toliko drugih. Prezrt. Do roba. Preko roba, ” je med drugim zapisala v pesmi Alenka Orel.

    Pred tem je Alenka Orel napisala “odprto pismo vseh, ki verjamemo v strpno SlovenijoSlovenija, domovina naša. V tvojem imenu bije srce mnogih – vseh, ki smo tu rojeni, in vseh, ki so v tvoji lepoti, jeziku, kulturi in svobodi našli svoj dom. Zadnji dnevi so nas opomnili, kako krhek je mir in kako nevarna je tišina, kadar pogum molči.
    Dogodki, povezani z Andrejem Hoivikom, niso le politična zgodba. So ogledalo naše družbe. In žalostno ogledalo nekaterih src. Komentarji, ki smo jih lahko prebrali pod novicami, na družbenih omrežjih, v odzivih ljudi – niso le grdi. So brezčutni.
    Prežeti z jezo, zaničevanjem in hladno brezbrižnostjo. Kakor da smo pozabili, da na drugi strani ni ideologija – temveč človek. Živo bitje. Družinski oče. Slovenec. Sočlovek. Vsak poziv k »slovenini«, vsak izraz posmeha, ko nekoga uničujejo zaradi drugačnosti, vsaka misel, da je kdo manjvreden, ker govori s tujim naglasom ali ima drugačno barvo kože – je rana. Ne samo posamezniku. Rani nas vse. Rani domovino. Brezčutnost ni moč. Je izguba človečnosti. Brezbrižnost ni nevtralnost. Je tiha privolitev.
    Zato pravimo: dovolj,” je med drugim zapisala fizičarka, političarka in sindikalistka Alenka Orel.

    ČAS JE…SLOVENIJA

    Ko umre sočutje,
    umre Slovenija.
    Ne s truplom — temveč s pogledom,
    ki več ne vidi človeka,
    temveč številke, postopke in tišino.

    Slovenija, ti si mati,
    a pozabila si, kako se boža ranjeno lice.
    Pozabila si otroka, ki je iskal tvoje naročje —
    in našel hlad.

    Andrej Hoivik — ni zločinec,
    temveč sin te domovine,
    ki si ga pustila zadaj,
    ga nisi želela slišati,
    kot toliko drugih.
    Prezrt. Do roba. Preko roba.

    Kje si bila, Slovenija?
    Ko je klical pomoč,
    ko je tiho tulil v duši
    in nihče ni prisluhnil?

    Jaz sem Alenka Orel.
    Mati, ki ne molči.
    Ženska, ki govori z razumom, ki vidi.
    Ženska, ki se bori —
    za tiste, ki jih potiskajo ob zid.
    Za upokojenca s praznim krožnikom.
    Za otroka, ki ponoči joka.
    Za delavca, ki nima več upanja.
    Za razum. Za pravičnost. Za solidarnost.

    Slovenija,
    jaz te ljubim z besedo, ki boli.
    Z resnico, ki žge.
    Ne bom ti pela hvalnic,
    dokler bodo tihi umirali
    in bogati govorili o zaslugah.

    Ko umre sočutje,
    postanemo senca naroda.

    Zato ti pravim, Slovenija —
    dvigni glavo. Poglej nas v oči.
    Povej, če te ni več sram.
    Kajti jaz — jaz se še nisem nehala boriti.
    In ne bom.
    Ne zate, Slovenija,
    temveč za tiste, ki jih ti ne vidiš.

    Avtor: Alenka Orel

    Share.

    Sorodne Novice

    Leave A Reply