Domačo politiko že od minulega tedna pretresa pisma ljubljanskega župana Zorana Jankovića, v katerem je v luči protestov v Srbiji podprl srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Reakcije na Jankovićevo “pismo podrške” Vučiču so zanimive, predvsem pa so tipične – v stilu partijskih obračunov iz preteklega stoletja, kjer se je morala vsaka osnovna organizacija zveze komunistov javno “ograditi od deviacije” v politiki.
Večerni dnevniki vsak večer prinašajo novice o tem, kdo se je danes distanciral od pisma in stališč Zorana Jankovića. Če ostanemo pri Vučiću in Jankoviču in če si lahko privoščimo malo digresijo – odmik oziroma odstopanje od glavnega, bistvenega problema in se postavimo na stališče Jankovića v pismu podpore Vučiću in seveda ostanemopri partijski logiki, bi se morali vrniti v zgodovino in sicer v leto študentskih demonstracij leta 1968, ki so presenetili takratni partijski vrh in celo jugoslovanskega predsednika Tita.
Tito je bil med študentskimi demonstracijami na Brionih. Čeprav je situacijo v Beogradu budno spremljal, dogajanja v javnosti prvi teden ni komentiral. Temu je morda botrovalo dejstvo, da študentje, ki so protestirali, niso dejansko nasprotovali socializmu, partiji ali Titu, pač pa so izražali nestrinjanje z določenimi politikami in politiki. Med izgredi prvih nekaj dni so naokoli tudi nosili Titove slike in prepevali pesmi kot so “Druže Tito mi ti se kunemo”. Tito je bil zato v precepu – na eni strani je imel svoje politično vodstvo, na drugi pa študente, in oboji so stremeli k njemu in od njega zahtevali podporo v konfliktu.
Po tednu stavke so se razmere v Beogradu umirile. Zagona med študenti je bilo vedno manj. Tito se je vrnil in v nedeljo, 9. junija, zjutraj zasedal na skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja Central komiteja zveze komunistov Jugoslavije, zvečer pa se je pojavil na televiziji, kjer je taktično priznal, da so študentske zahteve upravičene, in da so razmere, ki so privedle do protestov, krivda in odgovornost oblasti in tako dalje.
Tito je javno nastopil samokritično, miril je študente, jim dal svoj prav in napovedal nove reforme, ki naj bi odgovorile na študentske zahteve, hkrati pa branil politični vrh partije. Konec koncev se je tudi partija zavedala vseh problemov – Tito se je pač bal, da bi se skupaj s študenti v upor dvignilo tudi delavstvo, ki je do tega trenutka študentom predvsem zaradi negativnega poročanja uveljavljenih medijev odtegovalo podporo. Ves čas pa je bil v ozadju načrt, da se vodje študentskih uporov po umiritvi situacije nevtralizira in odstrani s pomembnih položajev.
Vrnimo se na bistvo na Jankovićevo podporo Vučiću, kjer so odkrito ali pa taktično začudeni samo tisti, ki ga ne poznajo in ga ne razumejo
Študentski protesti v Srbiji ne pojenjajo in iz dneva v dan nabirajo novo energijo in podporo vse širšega kroga demokratične javnosti, ne samo v Srbiji. Vse več znanih in uglednih imen ne skriva navdušenja nad odločnostjo in energijo mladih Srbov, ki prinašajo kanček upanja v ta sprevrženi svet nasilja, korupcije in zmešanih politik. Med redkimi, ki se je brez sramu razglasil za podpornika nedemokratičnega, skorumpiranega Vučićevega režima je ljubljanski župan Zoran Janković.
Njegovo pismo podpore Vučiću, je dvignilo veliko prahu in povzdignilo številne obrvi, od njega so se ogradili mnogi slovenski politični vplivneži, vključno z Milanom Kučanom. Vendar niso redki za katere je Jankovićeva podpora Vučiću bila nekaj pričakovanega.
Najbolj začudeni so zagotovo tisti, ki Jankovića doživljajo kot levega politika. Sedanji ljubljanski župan se v resnici nikoli ni pretirano obremenjeval z levimi političnimi idejami, tudi politične stranke in liste, ki jih je na hitro sestavljal pred volitvami so bile brezlične, hitro po volitvah pa so mu postajale zgolj odvečno breme. Mercator je vodil avtoritarno, s precejšnjo krutostjo do dobaviteljev, tako kot to počne vsak normalen kapitalist. V vlogo ljubljanskega župana se je podal z narisanim nasmehom in ambicioznimi načrti pri zapravljanju javnega denarja. Mesto je razkopal vzdolž in počez in pri tem se ni pustil motiti z raznimi civilnimi pobudami in okoljskimi zahtevami. Deklarativna privrženost levi politiki, predvsem na partizanskih proslavah je zanj vedno bila pragmatično orodje, ki mu je vsakič znova zagotavljala glasove levih volivcev za udobno in nemoteno vladanje.
V vlogi župana »najlepšega mesta na svetu« se je Zoran Janković pogosto bil prisiljen obnašati nekoliko manj avtoritarno. Po propadlem poskusu prevzema državne politike in vse šibkejšo podporo njegovemu vladanju slovenski prestolnici je upadala tudi Jankovićeva motivacija za iskanjem novih izzivov v slovenski politiki. Zato ga je pot v zadnjih letih pogosto nesla proti vzhodu, v Banja Luki in Beogradu je prepoznal svet v katerem se počuti bolj sproščeno in primerno njegovemu dojemanju politike in biznisa. Od tod tudi navdušenje nad Vučićem in Dodikom, ki sta prav tako v Jankoviću prepoznala svojega človeka in politika s podobnimi vrednotami in cilji.
Zokijevi zagovorniki, ki jih njegova odločna podpora Vučiću spravila v zadrego, menda zdaj okoli razlagajo, da je njegovo javno podporo zahteval Vučić osebno, češ, da je to bila cena sedenja ob mizi, obloženi z milijardami evrov, ki jih bodo Srbi zapravili za EXPO. Jankovićevo opazko o tem, da Srbi ne vedo kaj imajo v Vučiću in da bodo to ugotovili šele potem ko ga izgubijo so v Beogradu komentirali nekoliko sarkastično: Prej ko se to zgodi, prej bomo izvedeli…