Bom začel z največjim paradoksom sinočnje oddaje Tarča na nacionalki, ki letno dobi več kot 100 milijonov davkoplačevalskega denarja – iz obvezne naročnine – ob tem pa še več deset milijonov državne pomoči. Ampak to še ni vse. Na Tarči se je sinoči odvrtelo natanko 10 minut in 12 sekund oglasov, kar, reci in piši, nacionalki letno navrže dodatnih 30 milijonov evrov.
Erika Žnidaršič spada med najbolje plačane na javnem zavodu in po podatkih celo med najbolje plačane kadre v javnem sektorju, saj je napredovala v 60. plačni razred, kar je enako plači generalnega direktorja RTV. To pomeni med 5.000 in 6.000 evrov mesečno.
Seveda je s polno ritjo davkoplačevalskega denarja in s pozicije MSM-medija mogoče srati po ostalih medijih. Erika Žnidaršič je sinoči grobo zlorabila javni medij, javno televizijo, za obračun s spletnim portalom Strogo-zaupno.si, z enim samim namenom: da bi ga ugasnila, utišala in ekonomsko uničila ter preprečila kakršnokoli oglaševanje tistih oglaševalcev, ki se – kakšna ironija – oglašujejo tudi v oglasnih blokih v njeni oddaji. Je torej tudi Tarča oziroma RTV medij, v katerega se pretaka denar državnih podjetij, kar je očitala portalu Strogo-zaupno.si?
Erika Žnidaršič misli , da mora ves denar iz oglaševanja državnih podjetij na nacionalko , na POP , morda še v Finance in Delo, drugi pa naj pocrkajo, v stilu “pogine naj pes,” da niti “drobtinica ne o padla na tla iz bogatunove mize”. Paradoks sinočnje oddaje je tudi v v tem kako je Erika izbirala goste. Petro Sovdat bi lahko povprašala kako uspe Financam pridobiti milijone iz državnih podjetij, da ne govorim o Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki j prav tako srečna dobitnica ogromnih količin denarja iz državnih podjetij.
Medtem ko njena družina prejema državne subvencije. Podjetje v lasti družinskih članov Erike Žnidaršič je namreč prejelo 99.750 evrov nepovratnih sredstev. Ko so mediji preverjali, za kakšen projekt je ribniško podjetje Košček na razpisu javne agencije SPIRIT Slovenija prejelo 99.750 evrov »za projekt promocije svoje blagovne znamke na Slovaškem«, odgovora ni bilo. Mogoče je šlo za promocijo Erike Žnidaršič na Slovaškem.
Najbolj podlo pa se mi zdi, da je novinarka Tarče zavajala, da sem bil obsojen, čeprav sem bil na slovenjgraškem sodišču po več kot desetih letih sodne kalvarije oproščen. Nobene izločitve dokazov ni bilo in oprostilne sodbe ni sprejelo Višje sodišče v Mariboru, ampak Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Ampak če so dejstva v nasprotju z namenom Tarče – tem slabše za dejstva.
Glede oglaševanja podjetja GEN-i sem novinarju Tarče Žanu Dolajšu povedal, da se je začelo leta 2018, ko na oblasti ni bila niti Golobova niti Janševa vlada. Gre za rubriko Top Green, ki je bila namenjena spremljanju okoljske problematike v državi, soseščini in svetu. V osmih letih od 2018 smo torej prejeli od GEN-ja prejeli znesek, ki se omenja v Tarči, kar Erika zasluži v nekaj mesecih na nacionalki.
Za oglase se zato, potem ko skoraj štirideset let dobesedno žrem prah, ki ga dviga slovenska – in prej jugoslovanska – politika, ne mislim nikomur opravičevati. Še najmanj pa Eriki in Tarči, ki me je večkrat prosila za posnetke različnih dogodkov, ki sem jih vedno brezplačno odstopil za potrebe oddaje. Medtem ko sta Erika in njena ekipa sedeli lepo v fotelju na toplem, smo se mi dobesedno valjali po blatu, da bi avtentično posneli dogajanje.
Za zahvalo pa dobim lažniv in izkrivljen prispevek novinarke Tarče, ki je na ravni Radia Erevan. Saj veste – Radio Erevan oziroma Armenski radio je bil sinonim za zvrst šal, ki so bile v drugi polovici 20. stoletja zelo priljubljene v nekdanji Sovjetski zvezi in ostalih komunističnih državah vzhodnega bloka, tudi v Sloveniji.
V stilu, ali je res, da je bil tovariš Popov zato, ker je generalu Minčevu rekel idiot, obsojen za veleizdajo in kaznovan z desetimi leti prisilnega dela? Nikakor ne. Tovariš Popov ni bil obsojen zaradi veleizdaje, ampak zaradi izdaje vojaške tajnosti.
Morda se bo bralcem zdelo, da sem bil pregrob, ampak tu se držim reka, ki ga je nekoč izrekel Jelko Kacin: »S primitivci samo primitivno.« In primitivnost Erike Žnidaršič nima meje – to lahko osebno potrdim, saj je že kot mlada novinarka, takrat ko je še delala na POP TV, vse po vrsti pošiljala v PM.