Na Fakulteti za družbene vede je danes v okviru meseca duševnega zdravja potekala panelna razprava z naslovom »Duševno zdravje v Sloveniji: med sistemom in posameznikom«. Dogodek, ki sta ga organizirala Študentska svetovalnica in Študentski svet FDV, je združil evropsko poslanko Ireno Jovevo, psihoterapevta Damjana Hosto, pisatelja in bodočega terapevta Damijana Janžekoviča ter direktorja Študentske svetovalnice Klemena Perana.
Sogovorniki so razpravljali o aktualnih izzivih na področju duševnega zdravja v Sloveniji, kot so
nedostopnost storitev, kadrovska podhranjenost, preobremenjenost sistemov pomoči in še vedno
močno prisotna stigma. Strinjali so se, da obstoječi programi ne zadoščajo potrebam, predvsem med
mladimi, ki so ena najbolj ranljivih skupin.
Evropska poslanka Irena Joveva je v razpravi poudarila, da je duševno zdravje oziroma zdravje
na splošno še vedno izključno v pristojnosti držav članic, kar omejuje možnost bolj usklajenega
ukrepanja na ravni Evropske unije. Po njenem mnenju bi bila smiselna uvedba deljene
odgovornosti med EU in državami članicami, saj bi skupni evropski okvir lahko pripomogel k
oblikovanju standardov dostopnosti, večji vlogi preventive in zmanjševanju stigme. Opozorila je tudi
na odsotnost skupne evropske strategije za duševno zdravje in premalo vlaganja v podporne
politike.
Psihoterapevt Damjan Hosta, ki že vrsto let deluje v okviru Študentske svetovalnice, je opozoril na
dolgo čakanje na strokovno pomoč ter na dejstvo, da psihoterapija še vedno ni sistemsko vključena v
javno zdravstveno mrežo. Iz prakse opaža tudi izrazit porast duševnih stisk, ki se prepletajo z različnimi oblikami zasvojenosti – še posebej digitalno. Kritičen je bil do abstinenčno
usmerjenih in prohibicijskih pristopov, ki pogosto ne delujejo. Po njegovih besedah se sicer zdi
všečno – in tudi politično najlažje – nekatere izdelke ali vedenja preprosto prepovedati, a to
samo po sebi ne ustavi njihove konzumacije. Nasprotno: takšni prepovedovalni pristopi pogosto
povečujejo tveganja, saj odvzamejo možnost nadzora in podpore, zlasti pri najbolj ranljivih
posameznikih. Namesto tega je, kot je poudaril, nujno razvijati strategije za zmanjševanje
tveganj, ki temeljijo na preverjenih podatkih in so prilagojene realnim življenjskim okoliščinam
ljudi.
Na podobno potrebo po bolj realističnih, prilagojenih rešitvah je opozoril tudi Klemen Peran. Po
njegovem mnenju klasična preventiva pogosto ne zadostuje, zlasti v primerih, kjer popolna
abstinenca ni takoj dosegljiva. Zavzel se je za ciljno usmerjene, znanstveno utemeljene ukrepe, ki
posameznikom omogočajo bolj varno in podprto okolje brez izključevanja iz sistema ali skupnosti.
Svojo osebno zgodbo je z udeleženci delil tudi Damijan Janžekovič, ki je spregovoril o izkušnjah z
nasiljem v družini, občutku izgubljenosti v sistemu in dolgotrajnem iskanju ustrezne terapevtske
podpore. Opozoril je na pomanjkanje strukturirane pomoči v mladostništvu ter na pomembnost
individualiziranih terapevtskih pristopov, ki posamezniku dejansko ustrezajo.
Vsi panelisti so se strinjali, da so simbolne zaveze na področju duševnega zdravja premalo.
Potrebne so konkretne sistemske spremembe, večja dostopnost pomoči, boljše povezovanje strokovnih
in skupnostnih virov ter odpravljanje stigme, ki je pogosto največja ovira pri iskanju podpore. Ob tem
je bil večkrat poudarjen pomen razvijanja politik, ki temeljijo na podatkih, razumevanju
tveganj in znanstveno utemeljenih pristopih, prilagojenih posamezniku – ne le kot politična
usmeritev, temveč kot nujen odziv na raznolike oblike duševnih stisk v sodobni družbi.