“”Afera” Karigador po mojem občutku poleg klasičnih predvolilnih dramatizacij ne odseva nič drugega kot zgrešen fokus pompozne medijske in politične – s tem pa po upanju nekaterih tudi javne – pozornosti na področju boja proti korupciji v našem sistemu. Pri tem so spet najbolj glasni tisti, ki si ob vsaki taki megalomansko napihnjeni zgodbi manejo roke, ker njihove resnično resne rabote ostajajo pod radarjem,”, je na svojem Facebook profilu zapisala nekdanja ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan.
Zapis, spodaj ga objavljamo v integralu, nekdanje ministrice za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki je odstopila potem, ko ji je stranka SD odrekla podporo v aferi Litijska ,je naletel na velik odziv.
Vinko Vasle je na svojem X profilu zapis komentiral z besedami: “Ona si zasluži samo tale komentar”.
“Afera” Karigador po mojem občutku poleg klasičnih predvolilnih dramatizacij ne odseva nič drugega kot zgrešen fokus pompozne medijske in politične – s tem pa po upanju nekaterih tudi javne – pozornosti na področju boja proti korupciji v našem sistemu. Pri tem so spet najbolj glasni tisti, ki si ob vsaki taki megalomansko napihnjeni zgodbi manejo roke, ker njihove resnično resne rabote ostajajo pod radarjem.
Seveda je zelo pomembno, da uradne osebe, zlasti na najvišjih položajih, pazijo tudi na videz (percepcijo) svojega delovanja z vidika integritete, in da se ob morebitnih spodrsljajih iz teh nekaj naučijo, s tem pa rastejo sami in hkrati krepijo integriteto v sistemu.
Vendar je v mnogo smislih velika razlika med percepcijo in dejanskimi nasprotji interesov ali celo korupcijo – tega je v naši družbi na pretek, in dela tistim, ki jim resnično gre za izkoreninjenje tega zla, tako medijem kot politikom, ne bi zmanjkalo. Biti usodno plat zvona ob takih zgodbah kot je tokratna, pa služi predvsem preusmerjanju pozornosti in dvomim, da je motivirano s pristno skrbjo za sistemsko integriteto.
Tako pravno gledano kot po zdravi kmečki pameti si bi morali v tej zgodbi najprej postaviti vsaj nekaj vprašanj in na njih odgovoriti premišljeno:
- Kakšno “korist” bi imel izkušeni nadzornik gospod Subotič v resnici od tega, da pristane na neplačani in obremenjujoči častni funkciji člana sveta zavoda v nezavidljivih razmerah v zdravstvenem sistemu in to v trenutku, ko so oba zdravstvena zavoda bremenile izjemno težke nepravilnosti? Verjetno prej breme kot korist.
- Kako lahko govorimo o “znesku ugodnosti” (prof. Pirnat) ob dopustniškem bivanju pri kolegu? Mar res verjamemo, če pomislimo realno, da je PV tri vikende na morju bartersko zamenjal za “uslugo”, da je kolegu zrihtal “sanjska” sedeža v svetih dveh zahtevnih iz z nepravilnostmi obremenjenih zdravstvenih zavodov?
…
Nedovoljena so “darila”, ki so “v zvezi z opravljanjem funkcije, ali javne službe, ali v zvezi s svojim položajem”. Vsaj ta dva elementa (darilo in funkcionalna povezava) morata torej obstajati, da gre za kršitev. Za to pa je potrebna presoja vseh relevantnih dejstev, ne pa avtomatični zaključki. Enako velja za nasprotje interesov, kjer je presoja, ali sploh obstajajo interesi, ali so v nasprotju in kaj zajema dolžnost izogibanja nasprotju interesov (ali percepciji takega nasprotja), še bistveno težja in odvisna od vseh relevantnih informacij ter konteksta.
Glede na doslej poznane informacije in kontekst menjav predstavnikov ustanovitelja v obeh zavodih, v dani situaciji sama ne vidim elementov tovrstne neetične “transakcije” uslug in koristi. Ampak naj to strokovno in verodostojno presodijo pristojni in določijo tudi ustrezne posledice in načine sanacije morebitne (!) kršitve. Moti pa me, ko zaključke ter celo pozive k odstopu kar pavšalno, brez popolnih informacij in resne presoje, kategorično podajajo uveljavljeni pravniki.
Subotiča je sicer v oba sveta skupaj z drugimi novimi predstavniki ustanovitelja imenovala vlada kolektivno. V svet SB Celje konec septembra 2022, torej skoraj leto dni pred menda spornimi bivanji PV v njegovi hiši, in v kontekstu hudih nepravilnosti ob zamenjavi identitet dveh pacientov; v svet Psihiatrične klinike pa 8. junija 2023, ko je vlada menjala svoje predstavnike v tem svetu v kontekstu in posledici hudih nepravilnosti na tej kliniki. Ministri tudi ne glasujejo o teh odločitvah posamično, ampak “paketno” in razprave so redke, saj so administrativna imenovanja pred tem že usklajevana tako koalicijsko (kjer je to potrebno) kot medresorsko na delovnih odborih vlade.
Poskušam si predstavljati prizor, ko bi PV na seji za vsak primer ob točki administrativnih imenovanj poročal, da je bil pri kolegi Subotiču, ki ga zdravstveno ministrstvo skupaj z drugimi novimi člani predlagal v svet zavoda Psihiatrične klinike, ravno pred nekaj dnevi na morju, ostali ministri pa bi odkimali: “Opa, potem ga pa ne moremo imenovati!”.
Marsikaka situacija se zgodi na sejah vlade, a v ta scenarij res dvomim. In glede na to, da se pri nas že pogovorno “vsi poznamo” in da je v politiki in javni upravi logično tudi veliko prijateljev, ki jim kdaj častimo kavo ali kosilo, si “podarimo” kak obisk in kdo pri kom prespi ipd., bi lahko zradirali s seznama potencialnih imenovanj na raznorazne položaje skoraj vse. Po logiki te zgodbe bi morali iti od imena do imena vseh predlogov imenovanj na tisti (oz. vsaki) seji vlade in preveriti, ali se je PV ali kdo od ministrov s kom od teh pred kratkim kaj zasebno družil, pojedel kosilo ali koga celo obiskal. Stvari res ne potekajo tako in v srž pasti in tveganj, ko se pogovarjamo o praksah kadriranja, ni v takih situacijah (več o tem na koncu tega zapisa).
Kvalitetni kadri sicer ne stojijo ravno v dolgi vrsti za manj privlačne javne funkcije, a to je zgolj dodaten faktor, ki dela napihovanje zadeve Karigador na apokaliptične dimenzije res bizarno.
Če so kosila, bivanje in obiski pri prijateljih že kar avtomatično korupcijsko tveganje, pa lahko najbrž vsi politiki, funkcionarji in uradniki v Sloveniji podajo kolektivno samoprijavo na KPK. Nikomur več ne gre zaupati, da je morda zmožen imeti prijatelje v teh krogih, pa ob tem razumeti in spoštovati mejo med prijateljstvom in neetičnim “vračanjem uslug za usluge” ali paziti, da ne prihaja do konflikta interesov.
Kako zelo me pri vsej zgodbi moti svetniško moraliziranje nekdaj moje stranke SD, pa je posebno poglavje. Za vodstvo te stranke namreč nedvomno velja parola “najprej pometi pred svojim pragom”. Njihove zaposlovalne prakse in kadriranje na položaje po vsakih dobljenih volitvah in ob koncih mandatov bi namreč terjale vse razpoložljive metle. Prav tako strankarsko kadriranje v nadzorne in druge svete državnih podjetij/javnih zavodov ipd, ki je bilo po tihem dogovoru in praksi dolga leta “domena” generalnih sekretarjev vsakokratnih vladnih strank. Spomnim se razburjenja in jeze v vodstvu SD, ko je PV Golob ob začetku mandata to prakso prekinil – v vodstvu, z gen-sek Žibertom na čelu so reagirali, kot da jim je bilo odvzeto nekaj, kar jim pripada. To je taista miselnost, ki je vodila v šok ob aferi Litijska, ker ministrica, ki jo je “stranka postavila” ni želela na strankin ukaz odstopiti. Strankokratsko razumevanje državnega sistema, po kateri ministre imenujejo stranke in ne DZ na predlog mandatarja/PV, ostali položaji in zaposlitve v državni upravi in podjetjih pa se delijo “zaslužnim”. (Javno znan je npr. spor v stranki SD ob ideji, da se maja 2022 mene predlaga za ministrico, čeprav nisem bila kaj dosti “zaslužna” ter še manj “uslužna” in upogljiva; dve leti kasneje so užaljeni staroselci dobili svoje zadoščenje in me spretno vrgli pod vlak – to je ta logika).
Ta strankokratska miselnost služi za upravičevanje sistemskih vzorcev in praks nemeritornega in kdaj celo resnično neetičnega kadriranja, ki poleg padca kvalitete dela kreira tudi huda korupcijska tveganja. Ta širši sistemski problem je tisti, ki bi moral biti vreden naše pozornosti v boju proti korupciji, četudi je kratkoročno manj medijsko senzacionalen in etabliranim strankam ne koristi prav dosti v letu pred volitvami.
Po njih bo morda, če bomo Slovenci to dopustili in požegnali konstantno likvidiranje tistih, ki smo res želeli nekaj korenito in dolgoročno spremeniti, spet vse tako, kot je nekoč bilo, in resnične rabote dodobra ukoreninjenih politično-ekonomskih omrežij bodo lahko nemoteno tekle dalje.