Leta 2023 se je v slovenskem javnem prostoru razplamtela intenzivna medijska kampanja proti takratni ministrici za javno upravo Sanji Ajanović. V središču pozornosti je bil javni razpis za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij, ob katerem so se pojavili očitki o’prirejanju razpisnih pogojev, pristranskem ocenjevanju ter domnevnem omogočanju neupravičene prednosti posameznim nevladnim organizacijam.Zgodba je imela resne politične in osebne posledice. Ministrica je zaradi pritiska javnosti odstopila, primer so začeli obravnavati Komisija za preprečevanje korupcije in kriminalistična policija, v javnosti pa se je utrdil vtis, da je bila uspešnost določenih nevladnih organizacij mogoča zgolj zaradi »pomoči od znotraj«. Dve leti kasneje se ob pogledu na nove razpise odpira vprašanje: ali so bili očitki iz leta 2023 utemeljeni – ali pa smo bili priča predvsem politično in medijsko pogojeni interpretaciji istega sistema?
Očitki leta 2023: percepcija sistemske zlorabe
Osrednji očitki, ki so se pojavljali v medijih, so bili trije. Prvič, da so bili razpisni pogoji oblikovani na način, ki je ustrezal točno določenemu krogu organizacij. Drugič, da je bilo ocenjevanje vlog prirejeno ali vsaj pristransko. In tretjič, da je ministrica s svojim poznanstvom s Kajo Primorac – nekdanjo sodelavko in zunanjo izvajalko – omogočila pridobivanje poslov priprave razpisnih dokumentacij ter posledično uspešnost organizacij, ki so z njo sodelovale ali nastopale v konzorcijih, povezanih z inštitutom IPES. V javnem diskurzu se je uveljavila teza, da takšna koncentracija uspešnih prijav ni mogoča brez neposrednega vpliva znotraj ministrstva. Posamezne nevladne organizacije so bile predstavljene kot neupravičeno privilegirane, druge pa kot oškodovane. Pravne posledice in razveljavitev ugotovitev KPK Pod pritiskom javnosti je ministrica Sanja Ajanović odstopila s funkcije. Komisija za preprečevanje korupcije je v postopku ugotovila kršitev integritete, vendar je bila ta odločitev konec lanskega leta na sodišču razveljavljena kot neutemeljena. Sodišče torej ni pritrdilo ugotovitvam, da bi bila integriteta ministrice kršena na način, kot ga je interpretirala KPK. Ta sodna odločitev je v javnem prostoru ostala relativno slabo reflektirana, čeprav predstavlja ključen pravni moment v celotni zgodbi.
Razpisi 2024–2025: isti sistem, drugačna zgodba
Posebej zanimiv vpogled ponujajo razpisi, objavljeni v letih 2024 in 2025. Predlog prejemnikov sredstev Javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij in prostovoljstva 2025 razkriva, da so sredstva na istem ministrstvu in v istem sektorju ponovno prejele praktično vse tiste nevladne organizacije, ki so bile leta 2023 v središču očitkov in medijskih polemik. Gre za organizacije, ki so bile takrat predstavljene kot problematične ali neupravičeno uspešne, danes pa brez zadržkov ponovno nastopajo kot legitimne prejemnice javnih sredstev. Razpisni okvir, višina sredstev in cilji so primerljivi, javnih očitkov o pristranskosti pa tokrat ni zaznati. Čeprav ni javno znano, ali so bili ocenjevalci povsem isti, gre za isti institucionalni okvir in isto ministrstvo, kar odpira pomembno vprašanje: kaj se je v resnici spremenilo?Spremenjen sistem ali spremenjena interpretacija?
Ena od možnih razlag je, da so bili razpisni postopki v letih 2024 in 2025 bistveno izboljšani. Druga možnost pa je manj udobna: da sistem v osnovi nikoli ni bil problematičen, temveč je bil leta 2023 interpretiran skozi politično in medijsko prizmo, ki je zahtevala jasno personalizacijo odgovornosti.
Dodatno težo temu razmisleku daje tudi izjava Forbicija v intervjuju za časnik Delo, v kateri je napovedal, da bodo določene nevladne organizacije v prihodnje ponovno uspešne narazpisih.
Goran Forbici velja za enega osrednjih in najvplivnejših akterjev slovenskega nevladnega sektorja. Dolga leta je bil povezan z reprezentativnimi mrežami nevladnih organizacij, v javnosti pa pogosto nastopa kot sogovornik medijev in komentator razmerij med državo in civilno družbo. Njegove izjave imajo v NVO prostoru posebno težo, saj pogosto ne predstavljajo zgolj osebnega mnenja, temveč so razumljene kot artikulacija širših interesov in pričakovanj dela organiziranega nevladnega sektorja.
Prav zaradi tega so bili njegovi pozivi k politični odgovornosti ministrice leta 2023 razumljeni kot pomemben signal izgube zaupanja med delom civilne družbe in izvršno oblastjo. V tem kontekstu današnji razplet razpisov, ki potrjuje nadaljnjo uspešnost istih nevladnih organizacij, dodatno odpira vprašanje o dejanskih razlogih takratne eskalacije konflikta.
Zaključek: vprašanja, ki ostajajo
Primer Sanje Ajanović danes ne deluje več kot enoznačna zgodba o domnevni zlorabi položaja. Nasprotno – ob pogledu na nove razpise se postavlja vrsta legitimnih vprašanj. Če so iste organizacije danes brez zadržkov prejemnice sredstev, kaj to pove o očitkih iz leta2023? Ali je bila težava v sistemu ali v trenutku? In kakšno odgovornost nosijo mediji, ko njihove interpretacije vodijo do političnih odstopov, ki jih kasneje ne potrdi sodna presoja? Morda je najpomembnejše vprašanje prav to: ali bi ob današnjem razumevanju dejstev ministrica sploh odstopila.
Avtor foruma je znan uredništvu.