V Ljubljani in Mariboru so se danes pojavili oglasni plakati po naročilu in plačilu Roka Snežiča, na katerih je upodobljen poslanec in kandidat za ljubljanskega župana Luka Mesec, kako v arabskih oblačilih uživa kokain. Mesec pravi, da zadeva ni vredna komentarja. Oglaševalska zbornica pa opozarja, da ni mehanizma za pregled vsebine plakatov.
Snežič je pojasnil, da se je za obcestne plakate odločil, ker je Mesec v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija “predstavniku SDS Luki Simoniču zabrusil, da SDS pred vsakimi volitvami v boj pošlje svojega kriminalca Snežica, da uničuje L(l)evico”.
“Z ‘jumboti’ sem vrnil razžalitev Mescu. Po 158. členu kazenskega zakonika namreč ni kaznivo dejanje, če nekdo vrne razžalitev, ki je je bil deležen” je utemeljil Snežič.
“Nevredno komentarja,” pa se je po navedbah stranke Levica na današnje plakate odzval Mesec.
Podobo s plakata bi lahko pojasnjevala Snežičeva nedavna poteza, ko je brezplačno v last prevzel podjetje poslanca Borisa Mijiča Progros ter ga preimenoval v Klukec in za glavno dejavnost določil rejo kamel, ter izjava Dušana Smodeja, ki mu sodijo med drugim zaradi obtožb o spolnem nasilju, da je Mesca videl, kako je užival kokain. Napis “ljubljanski paša” na plakatu bi lahko pojasnjevalo dejstvo, da bo Mesec kandidiral za župana Ljubljane.
To še zdaleč niso prvi (politični) plakati z žaljivo vsebino. Kot pravijo na Oglaševalski zbornici Slovenije, država nima vzpostavljenega splošnega predhodnega “filtra”, ki bi pregledal vsak zunanji politični plakat in preprečil žaljive ali druge sporne vsebine. Mehanizmi so večinoma naknadni in so odvisni od tega, kakšna je sporna vsebina.
Če bi lahko šlo za sovražni govor, rasizem, antisemitizem ipd., pridejo v poštev določbe kazenskega zakonika. Oglaševalska zbornica opozarja, da vsaka žaljiva ali neokusna vsebina še ni kaznivo dejanje po 297. členu kazenskega zakonika, ki določa kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. “Pri političnem plakatu je treba presoditi konkretno vsebino, kontekst in zakonske znake kaznivega dejanja,” je STA danes povedala izvršna direktorica zbornice Mojca Briščik.
Če gre za žalitev konkretnega posameznika, po njenih besedah v poštev pridejo predvsem kazenskopravna zaščita časti in dobrega imena ter civilnopravno varstvo osebnostnih pravic. “Država nima organa, ki bi pred objavo odločil: ‘Ta napis je žaljiv, zato ga ne smete objaviti.’ Če nekdo meni, da plakat nedopustno posega v njegove pravice, lahko pride do naknadnega pravnega postopka. Pri ostrem političnem vzdevku pa je treba presojati mejo med dopustno politično kritiko, žaljivostjo in morebitnim protipravnim posegom v osebnostne pravice,” pravi Briščik.
Pri političnih plakatih, če so del volilne kampanje, obstaja še poseben nadzor po zakonu o volilni in referendumski kampanji, ki določa konkretne mehanizme nadzora, vendar ti “niso splošni vsebinski cenzorski mehanizem”, pravi Briščik. Po tem zakonu mora biti na plakatu naveden naročnik vsebine in zaporedna številka plakata.
“To pomeni, da država lahko ugotovi, kdo je naročil plakat in kdo je odgovoren za kampanjo, nima pa posebne komisije, ki bi pred namestitvijo pregledala vsako politično sporočilo,” je povedala Briščik.
Od oktobra lani velja tudi evropska uredba o političnem oglaševanju, ki ureja tudi nespletno politično oglaševanje. Politični oglasi morajo biti označeni in mora biti razvidno, kdo je sponzor oziroma naročnik in na katero kampanjo se oglas nanaša. Za izdajatelje političnega oglaševanja uredba predvideva tudi mehanizem za opozarjanje na potencialno nezakonite politične oglase. Ni pa uredba uvedla splošnega preverjanja vsebine političnih oglasov.
Oglase lahko sicer na podlagi pritožb obravnava oglaševalsko razsodišče pri oglaševalski zbornici, ki pa “skrbi” za samoregulacijo in oglase presoja glede na določbe oglaševalskega kodeksa – ta med drugim ne obravnava političnega oglaševanja – ter ni državni mehanizem.