Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjih dneh resno razmišljal o omejitvi izvoza dizelskega goriva iz ZDA, v javnosti pa se je pojavil celo scenarij 90-dnevne prepovedi izvoza. V petek je sledil preobrat: Trump je sporočil, da prepovedi ne bo uvedel. Toda že sama grožnja je razkrila, kako močno je Evropa po izgubi ruskih dobav postala odvisna od ameriškega dizla – prav v trenutku, ko je svetovni trg srednjih destilatov eden najbolj napetih v zadnjih letih.
Donald Trump je 22. septembra presenetil energetske trge, ko je javno podprl možnost omejitve ameriškega izvoza dizla.
»Rekel sem, naj dizla ne pošiljamo ven. Proizvajamo veliko dizla,« je povedal novinarjem v New Yorku. Ameriški finančni minister Scott Bessent je ob tem potrdil, da administracija preverja izvedljivost popolne ali delne omejitve izvoza.
Razlog je bil predvsem domač. Cena dizla v ZDA je septembra presegla 6,50 dolarja za galono, kar je močno prizadelo ameriške prevoznike, kmetijstvo in industrijo.
Toda že naslednji dan se je zgodba zapletla. V ameriških medijih se je pojavila informacija, da naj bi Bela hiša pripravljala 90-dnevno prepoved izvoza dizla. Bela hiša je to informacijo 23. septembra uradno zanikala.
Ameriški minister za energijo Chris Wright je šel še dlje in opozoril, da bi bila popolna prepoved izvoza napačen ukrep. Njegov argument je pomemben: ameriške rafinerije ne proizvajajo samo dizla. Iz enega soda surove nafte nastajajo hkrati dizel, bencin, letalsko gorivo in drugi proizvodi. Če rafinerije dizla ne bi mogle izvažati in bi se skladišča napolnila, bi morale zmanjšati predelavo nafte.
Posledica bi bila manjša proizvodnja tudi drugih goriv – in potencialno višje cene bencina in letalskega goriva celo v samih ZDA.
Trump zdaj: prepovedi ne bo
Po skoraj dveh tednih negotovosti je v petek, 2. oktobra, sledil preobrat.
Trump je sporočil, da ZDA ne bodo uvedle prepovedi izvoza dizla. Odločitev je prišla po dogovoru držav skupine G7 o koordiniranem sproščanju do 100 milijonov sodov nafte in dizelskega goriva iz strateških oziroma interventnih rezerv. Pomemben del ukrepa naj bi predstavljal prav dizel, prve količine pa naj bi bile sproščene hitro. ZDA naj bi prispevale približno 40 milijonov sodov iz svojih rezerv, Evropa okoli 50 milijonov sodov dizla, preostanek pa druge države.
Hkrati so se države G7 zavezale, da med seboj ne bodo uvajale omejitev izvoza energentov. Za evropski trg je to izjemno pomembna odločitev.
Zakaj je Evropa tako prestrašila že sama grožnja?
Ker je Evropa pri dizlu bistveno bolj ranljiva, kot se zdi ob pogledu na trg surove nafte. Po sankcijah in prekinitvi večine neposrednega uvoza ruskih naftnih derivatov je morala nadomestne količine poiskati drugje.
In eden najpomembnejših dobaviteljev so postale prav Združene države Amerike. Po podatkih ameriške Energy Information Administration (EIA) se je ameriški izvoz dizla v Evropo januarja letos več kot podvojil.
Januarja 2025 je znašal približno 167.000 sodov dnevno, januarja letos pa že okoli 396.000 sodov dnevno. Ameriški izvoz destilatov v Evropo je že leta 2025 ostal bistveno nad ravnmi pred rusko invazijo na Ukrajino. Samo Nizozemska je lani iz ZDA uvozila povprečno 98.000 sodov destilatov dnevno, Velika Britanija pa rekordnih 89.000 sodov dnevno.
Septembra je odvisnost postala še bolj očitna.
Po podatkih analitske družbe Vortexa je Evropa septembra iz držav zunaj regije uvozila le okoli milijon sodov dizla in plinskega olja dnevno, kar je najmanj za september v zgodovini njihovih podatkov. ZDA so bile daleč največji zunanji dobavitelj s približno 400.000 sodi dnevno oziroma 41 odstotki celotnega evropskega uvoza iz tretjih trgov.
Američani trenutno rešujejo del evropskega primanjkljaja
ZDA so letos močno povečale izvoz. Po podatkih S&P Global je ameriški izvoz dizla v letu 2026 dosegal približno 1,5 milijona sodov dnevno, kar je okoli 275.000 sodov več kot v enakem obdobju lani. To pomeni, da bi popolna ameriška prepoved s svetovnega trga teoretično odstranila skoraj 1,5 milijona sodov dizla dnevno. In prav zdaj bi bil za takšen šok skoraj najslabši možni trenutek.
Svetu manjka dizel
Mednarodna agencija za energijo (IEA) je septembra opozorila, da je ozko grlo svetovnega naftnega trga trenutno predvsem pri rafiniranih proizvodih. Svetovne rafinerije so avgusta predelale okoli 81,4 milijona sodov nafte dnevno, kar je bilo kar 4,2 milijona sodov dnevno manj kot leto prej. Še bolj dramatična je slika pri dizlu.
Izvoz dizla in plinskega olja iz držav Perzijskega zaliva je avgusta znašal samo okoli 390.000 sodov dnevno – nekaj več kot četrtino predvojnih količin. Hkrati so ukrajinski napadi močno prizadeli ruski rafinerijski sistem in izvoz ruskih naftnih derivatov. Po izračunih IEA je bil skupni neto izvoz dizla in plinskega olja iz Rusije in držav Perzijskega zaliva avgusta za približno 1,6 milijona sodov dnevno manjši kot februarja. Pred krizo sta ti dve območji zagotavljali skoraj 45 odstotkov svetovne pomorske trgovine z dizlom in plinskim oljem. To je bistvo trenutne krize.
Problem ni samo v ceni sodčka surove nafte. Problem je, koliko dizla je iz tega sodčka nekdo sposoben proizvesti in ga pripeljati tja, kjer ga trg potrebuje.
Trump bi lahko povzročil nenavaden učinek
Paradoks morebitne ameriške prepovedi je, da bi lahko na začetku res nekoliko pocenila dizel v ZDA. Goldman Sachs je ocenil, da bi popolna prepoved ameriško ceno dizla sprva znižala za približno 25 centov na galono oziroma okoli štiri odstotke. Toda račun bi plačali drugi. Po njihovi oceni bi evropska veleprodajna cena takoj zrasla približno tri dolarje na sod oziroma okoli dva odstotka. To pa bi bil šele prvi učinek.
S&P Global je analiziral tudi, kaj bi se zgodilo z ameriškimi rafinerijami, če bi bila od oktobra do decembra dejansko uvedena popolna prepoved. Ameriške rafinerije bi morale nekako absorbirati približno 1,48 milijona sodov dnevnega izvoza, ki ga ne bi več smele prodajati na svetovni trg. Ker predvsem na ameriški obali Mehiškega zaliva ni dovolj skladiščnih zmogljivosti za takšne količine, bi morale rafinerije zmanjšati predelavo.
Ocena govori o potencialnem zmanjšanju za približno 1,9 milijona sodov dnevno oziroma okoli 12 odstotkov ameriške rafinerijske predelave. Takšnega padca ZDA niso videle od pandemije covida-19. In s tem bi se zmanjšala tudi proizvodnja bencina in letalskega goriva.
Zato se je Trumpov lastni energetski minister uprl
Chris Wright je zato javno nasprotoval ideji svojega predsednika. Njegovo sporočilo je bilo preprosto: prepoved izvoza dizla je preveč grob instrument. Če ZDA dizla ne morejo izvoziti, se skladišča napolnijo. Rafinerije zmanjšajo predelavo. Na trg pride manj bencina in letalskega goriva. Cene drugih derivatov začnejo rasti.
Trumpova administracija je zato začela iskati mehkejšo rešitev – povečanje količine dizla, ki ostane na ameriškem trgu, brez popolnega zapiranja izvoza. Petkov dogovor G7 je Trumpu omogočil prav to.
Evropa je dobila opozorilo
Čeprav neposredne nevarnosti ameriške prepovedi trenutno ni več, je dogajanje razkrilo neprijetno evropsko realnost. Evropa je zmanjšala odvisnost od ruskih naftnih derivatov, vendar je del te odvisnosti preprosto zamenjala z drugimi dobavitelji. Med njimi so ZDA postale ključne.
Evropska komisija je že 24. septembra javno izrazila zaskrbljenost zaradi možnosti ameriških omejitev izvoza in začela diplomatske pogovore z Washingtonom.
Komisar za energijo Dan Jørgensen je ZDA pozval k ohranitvi prostega pretoka dizla proti Evropi.
Še 8. septembra je Evropska komisija sicer ugotavljala, da neposredne nevarnosti za fizično oskrbo EU ni ter da so komercialne in interventne zaloge zadostne. Toda hkrati je opozorila, da lahko nadaljevanje bližnjevzhodne krize in jesensko-zimsko povečanje povpraševanja trg dodatno zaostrita.
Evropa v zimo z nenavadno nizkimi zalogami
Razmere so se od takrat še poslabšale. Po podatkih Vortexe so evropske zaloge dizla v ključnem skladiščnem območju Amsterdam–Rotterdam–Antwerpen trenutno približno 25 odstotkov pod običajnimi sezonskimi ravnmi. Hkrati je bilo septembra na poti proti Evropi več kot četrtino manj dizla kot leto prej.
Indija je septembra v Evropo pošiljala okoli 240.000 sodov dnevno, Kitajska pa je v Evropo poslala samo en tovor dizla. To pomeni, da Evropa v zimo vstopa z zelo omejenim manevrskim prostorom.
Kaj pa dizel po tri evre?
Napovedovati tri evre za liter kot pričakovano ceno bi bilo pretirano. Toda kombinacija več dogodkov lahko povzroči zelo velik cenovni šok. Za evropski dizel so trenutno ključna predvsem štiri tveganja: motnje v Hormuški ožini, zmanjšan izvoz iz Rusije, izpadi rafinerij ter morebitne nove omejitve izvoza velikih proizvajalk.
IEA je že septembra poročala, da je dizel v ZDA presegel protivrednost 200 dolarjev za sod, skoraj 94 odstotkov več od ravni pred začetkom aktualne bližnjevzhodne krize, evropske in azijske cene pa niso bistveno zaostajale. Petkov dogovor G7 je zato trgom prinesel olajšanje.
Evropske terminske cene plinskega olja so po objavi dogovora padle za več kot sedem odstotkov, ameriške terminske cene ULSD pa za okoli 3,7 odstotka.
Toda strateške rezerve imajo eno veliko pomanjkljivost: mogoče jih je sprostiti samo omejeno količino časa.
Če se fizična proizvodnja dizla ne normalizira, sproščanje rezerv problem predvsem prestavi.
Kaj to pomeni za Slovenijo?
Slovenija nima lastne rafinerije in je pri tekočih gorivih odvisna od dobav iz tujine. Zato za slovenskega voznika ni odločilno samo, koliko stane Brent. Pomembna je tudi cena dizla kot končnega produkta, rafinerijska marža, razpoložljivost proizvoda v Sredozemlju in severozahodni Evropi, stroški transporta ter seveda davki in trošarine.
V ekstremno napetem trgu lahko zato surova nafta celo nekoliko poceni, dizel pa ostane drag. To je tudi razlog, zakaj sedanje dogajanje ni zgolj zgodba o ameriški notranji politiki.
Trump je pokazal, kje je evropska šibka točka
90-dnevna ameriška prepoved izvoza dizla torej ne bo začela veljati. Pravzaprav nikoli ni bila formalno sprejeta. V javnosti se je pojavil predlog 90-dnevnega ukrepa, Trump je osebno podprl omejevanje izvoza, finančni minister Bessent pa je preverjal možnosti popolne ali delne prepovedi. Bela hiša je nato zanikala, da je 90-dnevna prepoved že v pripravi.
Zdaj je Trump naredil še korak dlje in povedal, da izvoza ne bo prepovedal. Toda dva tedna negotovosti sta pokazala nekaj drugega. ZDA so danes eden ključnih ventilov svetovnega trga dizla. Evropa pa je od tega ventila precej bolj odvisna, kot bi si želela priznati.
Ko je izvoz iz Rusije in Perzijskega zaliva močno zmanjšan, evropske zaloge pa so pod sezonskim povprečjem, lahko že politična napoved v Washingtonu premakne evropske cene goriv. Trump tokrat ameriške pipe ni zaprl. Toda Evropa zdaj zelo dobro ve, da jo lahko.