Premier Janez Janša je v četrtek v svojem govoru na splošni razpravi svetovnih voditeljev 81. zasedanja Generalne skupščine ZN pozval svetovno organizacijo, naj razvije nov pristop do preprečevanja množičnih grozodejstev in k večji doslednosti pri izvrševanju načel, na katerih slonijo ZN.
Janša je spomnil na svojo pobudo iz leta 2012 za okrepitev mednarodnih mehanizmov za preprečevanje genocida in drugih množičnih grozodejstev. Opozoril je, da pobuda kljub začetni podpori ni bila uresničena, med drugim zaradi novih kriz, pomanjkanja učinkovitosti institucij in dvojnih meril.
“Danes smo še dlje od cilja, ki smo ga poskušali doseči pred 14 leti,” je dejal. Ob letošnji temi zasedanja o obnovi zaupanja v ZN je vprašal, ali države svoja načela uporabljajo dosledno ali zgolj takrat, ko je to zanje politično priročno.
Dejal je, da svet danes ni boljši, kot je bil takoj po drugi svetovni vojni, saj pomanjkanje doslednosti zmanjšuje pomen načel, pri čemer je opozoril, da so ZN veliko svojega časa v zadnjih desetletjih posvetili vprašanju Palestine.
Janša je dejal, da je vprašanje varnosti na Bližnjem vzhodu izjemno pomembno, vendar bi morali podobne standarde uporabljati tudi za druga vprašanja, kot je na primer trpljenje kristjanov v Nigeriji. “Vsako civilno življenje šteje,” je dejal.
Ob tem je opozoril, da mora biti mednarodna pozornost do žrtev kriz dosledna ne glede na njihovo geografijo, politična zavezništva ali medijsko pozornost.Po njegovih besedah je bilo samo lani zaradi njihove vere ubitih več kot 4800 kristjanov, več kot 300 milijonov kristjanov po svetu pa se sooča z diskriminacijo in preganjanjem.
V Nigeriji se skupnosti po njegovih besedah že več kot desetletje soočajo z množičnimi uboji, ugrabitvami, uničevanjem vasi in verskih objektov ter razseljevanjem.
Obsodil je tudi zatiranje v Belorusiji in zahteval izpustitev vseh političnih zapornikov. Slovenija po njegovih besedah podpira miren demokratičen prehod v Belorusiji, ki temelji na svobodnih in poštenih volitvah, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic.
Janša je omenil pobijanje nasprotnikov režima v Iranu, rusko agresijo proti Ukrajini pa je označil za jasno kršitev Ustanovne listine ZN. Spomnil je na rusko zasedbo Krima leta 2014 in dejal, da Rusija takrat ni bila učinkovito ustavljena, kar je po njegovih besedah prispevalo k polni invaziji v Ukrajino leta 2022.
“Rusko vodstvo je izbralo to vojno. Rusija je agresor. Ukrajina brani svoje prebivalstvo in svojo neodvisnost,” je dejal Janša. Slovenija bo po njegovih besedah še naprej podpirala Ukrajino na njeni evropski poti, prihodnost Ukrajine pa je v EU.
Pozval je tudi k odgovornosti za zločine, storjene v vojni, ter k vrnitvi ukrajinskih otrok, ki so bili prisilno premeščeni ali deportirani. Vsak morebitni mirovni dogovor mora po njegovih besedah temeljiti na Ustanovni listini ZN, suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine ter vsebovati verodostojna varnostna jamstva.
Na koncu je še pozval k večji preglednosti odgovorov ZN na krize z ustanovitvijo neodvisnega mehanizma, ki bo odgovoren Generalni skupščini in bi vsako leto predstavil primerjavo obsega, trajanja in resnosti večjih kriz z obsegom in naravo mednarodnega odziva. Ne za izdajanje političnih sodb, ampak zato, da se bo svet zavedal, kaj se dogaja, je pojasnil.
Predlagal je tudi okrepitev varovalk pred politično instrumentalizacijo mandatov in ustanov ZN. “ZN, ki ne znajo ohraniti svojih načel, sveta ne morajo prositi za zaupanje,” je dejal.
“Odgovor ni v oslabitvi multilateralizma. Zaščititi ga moramo pred instrumentalizacijo,” je dejal. Po njegovih besedah bo mogoče zaupanje obnoviti, ko bodo krize pomembne zato, ker trpijo ljudje, in ne zato, ker je politično priročno nanje opozarjati.
Janša se je po govoru odpravil do slovenske cerkve sv. Cirila, kjer mu je veleposlaništvo v Washingtonu priredilo sprejem. Obisk New Yorka in udeležbo na zasedanju Generalne skupščine ZN bo sklenil danes.
Govor predsednika vlade Janeza Janše na 81. zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov.
Gospod predsednik, ekscelence, spoštovane delegatke in delegati,
uvodoma čestitam njegovi ekscelenci gospodu Khalilurju Rahmanu ob izvolitvi za predsednika 81. zasedanja Generalne skupščine. Želim mu veliko uspeha pri vodenju zasedanja.
Dovolite, da svoj govor začnem z besedami, ki sem jih leta 2012 s tega govorniškega odra izrekel v imenu Slovenije ter številnih sedanjih in nekdanjih voditeljev držav in vlad, podpisnikov naše deklaracije. Navajam:
»Tema letošnje Generalne skupščine Združenih narodov je mirno reševanje sporov. Lani smo praznovali šestdeseto obletnico začetka veljavnosti Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Konvencija je bila plod neutrudnih prizadevanj poljskega pravnika judovskega rodu Raphaela Lemkina.
Naj vas spomnim, da je bilo samo od konca druge svetovne vojne več kot 80 držav priča množičnim grozodejstvom. Življenje je izgubilo najmanj 53 milijonov nedolžnih ljudi. Za temi številkami so konkretni moški, ženske in otroci. Pred seboj so imeli prihodnost, vendar jim ni bilo dano, da bi jo doživeli. Zato države članice Združenih narodov, regionalne organizacije in sistem Združenih narodov pozivam, naj oblikujejo nov pristop in strategijo za preprečevanje genocida in drugih množičnih grozodejstev.
Poleg tega bi bilo treba ustanoviti medvladni forum podobno mislečih držav, ki bi predlagal resolucijo Združenih narodov. Ta bi dala jasen mandat za pripravo in sprejetje ustreznega pravnega mehanizma, ki bi načelu odgovornosti zaščiti dal novo orodje za preprečevanje zločinov ter omogočil hitrejši in učinkovitejši odziv na genocid in druga množična grozodejstva.
Želim vam tudi sporočiti, da ta pobuda prihaja tudi iz mednarodne civilne družbe. Inštitut za kulturno diplomacijo je zbral na tisoče podpornikov med mednarodnimi nevladnimi organizacijami, pravniki, študenti, novinarji in drugimi.
Raphael Lemkin je že leta 1946 dejal: »Naša dediščina je rezultat prispevka vseh narodov.« Vsi narodi in Združeni narodi kot celota nosijo veliko odgovornost, hkrati pa imajo izjemno priložnost, da v prihodnosti preprečijo grozodejstva. Zgodovini ne moremo uiti, lahko pa se iz nje kaj naučimo. Trdno verjamem, da napak, ki smo jih storili včeraj, ne želimo ponoviti jutri. Od svojih očetov smo prevzeli odgovornost za ta svet in velika odgovornost je na nas, da ga izboljšamo za svoje otroke. Pozivam vas, da združimo moči za svet brez genocida in drugih množičnih grozodejstev.« Konec navedka.
Štirinajst let pozneje ugotavljam, da naša pobuda kljub veliki začetni podpori ni bila uresničena. Utonila je v novih krizah, nesposobnosti in nevednosti odgovornih posameznikov in institucij ter dvojnih merilih, ki so še dodatno zaznamovala ravnanje naših Združenih narodov. Danes smo od cilja, za katerega smo si prizadevali pred 14 leti, še bolj oddaljeni.
Tema letošnjega zasedanja je zato zelo dobro izbrana – obnoviti zaupanje v Združene narode, ki so tu za vse. Zaupanje se namreč začne s preprostim vprašanjem: ali svoja načela uporabljamo dosledno ali le takrat, ko nam to politično ustreza?
Združeni narodi so bili ustanovljeni na univerzalnih načelih: suverenosti, enakem dostojanstvu, vladavini prava, mirnem reševanju sporov in varstvu človekovih pravic.
Toda načela izgubijo pomen, če jih uporabljamo selektivno.
Gospod predsednik, spoštovane delegatke in delegati, bodimo konkretni.
Združeni narodi že desetletja namenjajo veliko institucionalne pozornosti palestinskemu vprašanju. Generalna skupščina je sprejela resolucijo za resolucijo, razmere pa sta vedno znova obravnavala tudi Varnostni svet in Svet za človekove pravice.
Naj bom jasen: prizadevanja za mir in varnost na Bližnjem vzhodu so izjemno pomembna. Trpljenje palestinskih in izraelskih civilistov zahteva resno in trajno pozornost. Življenje vsakega civilista šteje.
Toda ali enako nujno ukrepamo tudi takrat, ko so žrtve drugje?
Samo lani je bilo zaradi vere ubitih več kot 4800 kristjanov. Več kot 300 milijonov kristjanov po svetu doživlja diskriminacijo in preganjanje. V Iranu je zločinski teokratski režim samo letos brutalno umoril več deset tisoč svojih državljanov.
Po letu 1948 je več kot milijon Judov pobegnilo iz arabskih držav ali bilo iz njih izgnanih, mnogi so bili žrtve preganjanja in nasilja.
Poglejmo še Nigerijo.
Skupnosti v Nigeriji se že več kot desetletje soočajo z množičnimi poboji, ugrabitvami, uničevanjem vasi in verskih objektov ter razselitvijo več sto tisoč ljudi. V odgovor je ta organizacija sprejela eno samo resolucijo Varnostnega sveta. Ne sedemdeset. Ne sedemnajst. Eno.
Zato se moramo vprašati: če šteje življenje vsakega civilista, zakaj je občutek nujnosti od krize do krize tako različen? To ne pomeni, da bi nam moralo biti za katero od kriz manj mar. Pomeni, da moramo biti enako pozorni na vse.
Pripravljeni moramo biti postaviti tudi težka vprašanja o tem, kako se o Palestini razpravlja in kako se to vprašanje uporablja v politiki. Večinsko stališče samo po sebi še ne določa, kaj je prav. Pravico demokratične države in njenih ljudi do obrambe pred terorizmom je treba priznati in spoštovati. Trpljenje civilistov je tragično in ga je treba obravnavati, vendar nikoli ne more upravičiti terorizma ali doseganja političnih ciljev z nasiljem. Prav tako kritika vladne politike nikoli ne sme postati krinka za antisemitizem.
Če so življenja civilistov enakovredna, morajo našo pozornost voditi obseg, trajanje in resnost trpljenja, ne pa predvsem geografija, politična zavezništva, medijska izpostavljenost ali politični vpliv.
Ta načela morajo usmerjati tudi naš odnos do Belorusije. Obsojamo sistematično zatiranje, samovoljne odvzeme prostosti ter preganjanje političnih nasprotnikov, zagovornikov človekovih pravic in neodvisnih glasov, ki jih izvajajo beloruske oblasti. Vse politične zapornike je treba nemudoma in brezpogojno izpustiti, odgovorni za kršitve človekovih pravic pa morajo odgovarjati. Slovenija stoji ob strani beloruskemu narodu in podpira miren demokratični prehod, ki temelji na svobodnih in poštenih volitvah, vladavini prava ter polnem spoštovanju človekovih pravic. Belorusija sodi v svobodno in demokratično Evropo.
Gospod predsednik, spoštovane delegatke in delegati,
selektivnost ne izkrivlja le naše pozornosti. Sčasoma uničuje tudi same institucije. Združeni narodi ne morejo zagovarjati vladavine prava in hkrati molče opazovati, kako njeni mandati, postopki in institucije postajajo orodje politične preračunljivosti.
Vladavina prava ne sme postati zgolj vladanje s pomočjo prava. Zahteva, da se pravila uporabljajo nepristransko, dosledno in pregledno.
Kadar se na ista načela v enem primeru strogo sklicujemo, v drugem pa jih prikladno spregledamo, ne krepimo mednarodnega prava. Razvrednotimo njegovo bistvo.
In kadar institucije, ustanovljene za varovanje univerzalnih standardov, postanejo orodje za doseganje političnih ciljev, slabimo prav tisti multilateralni sistem, ki naj bi ga branile.
To nedoslednost je še posebej težko prezreti pri Iranu. Usmrtitve, tudi usmrtitve političnih zapornikov, mladih intelektualcev in drugih nasprotnikov režima, zahtevajo resno pozornost. Kljub temu pogosto niso deležne dovolj odločne obsodbe. Enako velja za razširjene kršitve človekovih pravic v sistemu, ki si prizadeva za popoln nadzor nad družbenim, političnim in gospodarskim življenjem.
Zloraba vere za upravičevanje ali utrjevanje takšnega nadzora je še en primer izkrivljanja načel, kadar imajo institucije in politična moč prednost pred pravicami in dostojanstvom posameznika. Človekove pravice ne smejo biti odvisne od tega, ali je žrtve politično prikladno zagovarjati.
Združeni narodi morajo zato varovati ne le svoje institucije, temveč tudi integriteto načel, zaradi katerih so bile te institucije ustanovljene.
Gospod predsednik, spoštovane delegatke in delegati,
ruska agresija na Ukrajino je očitna kršitev Ustanovne listine Združenih narodov in neposreden napad na suverenost ter ozemeljsko celovitost njene države članice.
Ruska okupacija Krima in poskus njegove nezakonite priključitve leta 2014 sta postavila pod vprašaj temeljno pravilo naše mednarodne ureditve: ozemlja se ne sme pridobiti s silo.
Kot nas je na včerajšnjem vrhu Krimske platforme spomnil voditelj krimskih Tatarov Mustafa Džemilev, je bil mednarodni odziv na rusko agresijo leta 2014 prešibek in prepozen. Rusije niso nikoli učinkovito ustavili. Njena nekaznovanost se je začela na Krimu. Posledica tega je bila obsežna invazija leta 2022.
Rusko vodstvo se je odločilo za to vojno. Rusija je agresor. Ukrajina brani svoje prebivalce in svojo neodvisnost.
Za Slovenijo sta suverenost in ozemeljska celovitost temeljni vprašanji lastne varnosti. Če lahko močna država s silo zavzame ozemlje svoje sosede, postane vsaka manjša država manj varna.
Združeni narodi so dokumentirali mučenje in usmrtitve ukrajinskih vojnih ujetnikov, ki so jih zagrešile ruske sile, pa tudi hude zlorabe na okupiranem ozemlju. Odgovorni morajo odgovarjati pred sodiščem.
Vojni ujetniki in pridržani civilisti se morajo vrniti domov. Ukrajinski otroci, ki so bili prisilno preseljeni ali deportirani, se morajo vrniti k svojim družinam.
Naš cilj mora ostati pravičen in trajen mir, ki temelji na Ustanovni listini Združenih narodov ter suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine. Ukrajina mora v celoti sodelovati pri odločitvah o svoji prihodnosti. Vsak dogovor mora vsebovati verodostojna varnostna jamstva pred novo agresijo.
Slovenija bo Ukrajino še naprej podpirala na njeni evropski poti. Prihodnost Ukrajine je v Evropski uniji.
Stalna članica Varnostnega sveta, ki ji je zaupana posebna odgovornost za mednarodni mir, vodi vojno proti drugi državi članici. Stalni sedež Rusije je ne postavlja nad Ustanovno listino. Njen veto ne more izbrisati agresije ali odgovornosti za mednarodne zločine.
Če želi ta organizacija obnoviti zaupanje, mora začeti pri doslednem spoštovanju lastnih načel.
Zato predlagam dvoje.
Prvič, organizacija mora povečati preglednost svojih odzivov na krize. Vzpostaviti bi morali neodvisen mehanizem, ki za svoje delo odgovarja Generalni skupščini kot celoti ter vsako leto primerja obseg, trajanje in resnost večjih kriz z obsegom in naravo mednarodnega odziva nanje. Namen tega ni narekovati političnih sodb, temveč preprečiti, da bi še naprej ostajali slepi za lastne vzorce selektivnosti.
Drugič, okrepiti moramo varovala pred politično instrumentalizacijo mandatov in institucij Združenih narodov. Njihova verodostojnost je odvisna od preglednih postopkov, doslednih meril in enakih standardov nadzora za vse države članice.
Gospod predsednik, spoštovane delegatke in delegati,
multilateralni sistem je bil vzpostavljen zato, da moč ne bi nadomestila načel. Ne smemo dopustiti, da politična preračunljivost to razmerje obrne in da načela postanejo zgolj besede, ki jih institucije uporabljajo, kadar to ustreza političnim interesom.
Odgovor ni v slabitvi multilateralizma. Zaščititi ga moramo pred instrumentalizacijo.
Združeni narodi, ki delujejo za vse, ne morejo biti organizacija, ki se na nekatere krize odziva glasno, na druge pa tiho.
Če želimo verodostojno govoriti o Združenih narodih, ki delujejo v dobro vseh, si moramo biti pripravljeni zastaviti težko vprašanje: ali res delujejo v dobro vseh?
Za tiste, ki živijo v vojni. Za tiste, ki jih je nasilje pregnalo z domov. Za države, katerih skrbi so deležne le malo mednarodne pozornosti. Za družine, ki si prizadevajo ustvariti prihodnost.
Zaupanje bomo obnovili, ko bo kriza pomembna zato, ker ljudje trpijo, in ne zato, ker je politično prikladno, da se nanjo odzovemo.
In zaupanje bomo obnovili, ko bodo institucije multilateralizma dovolj močne, da bodo služile univerzalnim načelom, ne pa politični preračunljivosti.
Toda obnova zaupanja ne pomeni le odpravljanja današnjih napak. Pomeni tudi odločitev o tem, kakšen mednarodni sistem smo pripravljeni zapustiti tistim, ki prihajajo za nami.
Gospod predsednik,
Združeni narodi, ki ne zmorejo spoštovati lastnih načel, ne morejo pričakovati, da jim bo svet zaupal.
Ljudem po svetu ne dolgujemo sočutja. Zaslužijo si institucijo, ki bo dovolj dosledna in daljnovidna, da bo vredna njihovega zaupanja.