V prostorih Nove univerze je bila danes predstavitev drugega dela knjige – zbornika “Soglasje za zgodovinski trenutek,” s podnaslovom” Pot do zmage in naloga nove vlade”. Prvi del zbornika v katerem je bil nabor nabor okoli 60 avtorjev, ki so na skoraj 800 straneh razmišljali o ključnih izzivih, s katerimi sooča Slovenija, je izšel junija 2025.
Drugi del knjige- zbornika s pomenljivim podnaslovom “Pot do zmage in naloga nove vlade,” pa se je zgodil danes, veliko manj pompozno in medijsko popolnoma spregledano, čeprav so bila prisotna nekatere eminentna imena intelektualcev, predvsem z desnega pola, ki so se jim pridružili tudi nekdanji predsednik Borut Pahor, predsednik Demokratov Anže Logar in Tina Bregant predsednica SLS. Janeza Janše, ki je tudi med avtorji prvega dela “Soglasja za zgodovinski trenutek” danes ni bilo., čeprav je lani objavil zelo afirmativni zapis na Facebooku o prvem delu pričujoče knjige.
Ugibanja zakaj na predstavitvi knjige, ki naj bi , že po naslovu, nekako osmislila “pot do zmage in naloge nove (desne Janševe) vlade ni bilo Janeza Janše gredo v smeri, da zato, ker je bil tam Anže Logar
Urednik obeh delov knjige Peter Jambrek je sicer dejal, da je “Janez Janša bil tudi na tistem prvem ustanovnem (uredniškem) sestanku in nam je nekaj časa sledil, vendar smo delali po svoje. Včasih je bil malce užaljen, ni bil čisto točno zadovoljen s tem, kar počnemo ampak upam, da bomo ostali prijatelji, kljub temu. Knjiga ima neke posebne avtorsko intelektualne cilje in namene in ni bila napisan zgolj zato ker so pred durmi volitve v državni zbor ampak , da zapisana beseda ostane, če prevedem latinski izraz,” je med drugim na današnji predstavitvi dejal Peter Jambrek.
Jambrek je sicer sicer potrdil ambicije, da gre pri zborniku, po 57- številki Nove revije, za nove prispevke za slovenski nacionalni program. “Knjiga bo prav gotovo preživela te volitve in bo služila komerkoli, ki se bo ukvarjal z Republiko Slovenijo tudi v naslednjih letih. Vidi se iz naslova in podnaslova teh dveh knjig, oziroma ene knjige v dveh delih, da smo se nekako zgledovali po 57. številki Nove revije, ki je izšla leta 1987, štirideset let nazaj približno smo jo pisali. Zgledovali smo se, ne samo preko naslova in podnaslova, ampak tudi zato , ker smo v tej sestavi ožjega uredniškega odbora bili in smo še vedno prepričan, da živimo v neki zelo posebnih zgodovinskih, skoraj usodnih časih, podobnim tistim časom okoli leta 1990, 91, ko je padel Berlinski zid, da se nekaj premika v svetu, da se bo pospešeno premikalo in se že premika tudi v Sloveniji .Res je tudi, da malce sledimo temu zgodovinskemu delu iz sentimentalnih razlogov. Večina nas je tesno povezana z Novo revijo,” je priznal Jambrek in nadaljeval: “…. Če zelo poenostavim bi rekel, da so med tistimi 16-timi avtorjev bili pesniki, pisatelji, filozofi… z Bučarjem sva bila edina dva pravnika in skupno nam je bilo, da nismo bili zadovoljni s tedanjim duhovnim življenjem, zlasti ne z univerzami s katerimi smo imeli, kot njihovi profesorji ali pa sodelavci, vsak svoje posebne težave. Tako, da bi rekel, da je mogoče skupen občutek neko nezadovoljstvo tedanje z tedanjim enoumjem. Pravzaprav bi mu lahko rekli, če se spomnim za nazaj, pa tiste ustave kakršne smo imeli po Kardelju , prosto po Kardelju, da nismo mislili samo, da je enoumje, ampak tudi neumje. Neumno enoumje in nekaj takega, bi jaz osebno rekel, občutimo tudi danes ob nekem enoumju, neumnem enoumju, ki je še vedno preživelo iz tistih časov in nas močno spominja na tiste čase. Ampak vendarle izhlapeva in je samo eno od poskusnih polov oziroma polov te družbe, ki nekako se mi zdi, da vendarle samo po sebi izginja, hočeš nočeš karkoli že lahko naredim,” med drugim meni Jambrek.