Včerajšnji nastop predsednice države Nataše Pirc Musar na izredni seji DZ, ki jo je po napadu v Novem mestu zahtevala predsednica republike in na kateri je spregovorila o vprašanjih, povezanih s situacijo v jugovzhodni Sloveniji in o pomenu učinkovite integracije romskega prebivalstva v družbo, je tako v opoziciji kot kasneje v “nadgradnji” na družbenih omrežjih doživel številne odzive.
Ta nova Marija Terezija je pač absolutistična vladarica, ki ji ni treba poznati Zakona o orožju.
— Brezverec (@zavestslovenije) November 3, 2025
Dialog je takrat, ko se dva pogovarjata. Ko pa lahko govori zgolj eden, je to monolog ali pa diktat. Osebe z ukradenimi
— Janez Janša (@JJansaSDS) November 3, 2025
mandati in imeni seveda z lahkoto zamenjajo pomen besed in dejstev. Sicer ne bi počeli tega kar delajo. Škodo. https://t.co/5kcmCVDt2A
Prav je, da lahko gospod @JJansaSDS izrazi mnenje. Nespodobno pa je, da zavaja o stvareh, ki jih sicer zelo dobro pozna.
— Nataša Pirc Musar (@nmusar) November 3, 2025
Poslovnik DZ v 224. členu jasno določa, da DZ o obrazložitvi mnenja ali stališča predsednika republike ne razpravlja in ne glasuje.
Kljub temu pa smo v UPRS… https://t.co/DQ1KuHMROt pic.twitter.com/J9EsJm1p1X
Posebej oster odziv je doživel tisti del njenega nastopa v katerem je dejala, da ” ker smo skupaj zavozili, smo danes skupaj odgovorni za iskanje rešitev”.
Nismo vsi zavozili romske problematike, @nmusar. https://t.co/8vxMti6HWQ
— Žiga Turk (@ZigaTurk) November 3, 2025
Hudo je zavozila samo #tranzicijskalevica
— franc breznik (@FrancBreznikSDS) November 3, 2025
Ko smo v @strankaSDS skupaj z župani predlagali pravične in tudi ustavno-dopustne zakone za Rome, se niste oglasili @nmusar in poskušali pomagati, da preprečimo koaliciji negiranje nastalih problemov, ki so vodili do tragič̣nega uboja pic.twitter.com/Mf9PTF7ljU
Čeprav so predsednici v nekaterih zapisih na družbenih omrežjih očitali absolutistični pristop in jo primerjali z Marijo Terezijo nadvojvodinjo Avstrije, kraljica Ogrske in Češke ter edina ženska vladarica habsburških dednih dežel, ki se je poleg ostalih reform lotila tudi “rešitve romskega vprašanja” pa Nataše Pirc Musar ni Marija Terezija.
V 18. stoletju je vladavina cesarice Marije Terezije (1740–1780) zaznamovala številne reforme po habsburški monarhiji – od davkov, vojske in šolstva do vprašanj manjšin. Ena izmed njenih manj znanih, a zelo pomembnih tem je bila tudi “rešitev romskega vprašanja”, ki je močno vplivala na življenje Romov na Slovenskem. Romi so v slovenskih deželah živeli že stoletja – največ v Beli krajini, Dolenjski, Prekmurju in na Štajerskem.. Prvi uradni zapisi o ciganih datirajo v 14-to oziroma 14 stoletje.
Večina jih je živela nomadsko, brez stalnega prebivališča, preživljali pa so se z obrtjo, glasbo in sezonskim delom. Za oblast tistega časa so predstavljali “neurejen element”, ki ga je bilo treba “civilizirati”.
Marija Terezija je želela urediti in nadzorovati to prebivalstvo – in to s strogimi, celo represivnimi ukrepi. Prvi ukrep je bil jasen: Romi ne smejo več potovati. Morali so se ustaliti in postati “normalni podložniki”. V praksi to pomeni, da so jih oblasti razdelile po vaseh, kjer so morali delati na poljih ali pri obrtnikih. Romski moški so morali opravljati kmečka ali ročna dela, ženske pa gospodinjska opravila. Otroci so morali v šolo in se naučiti nemško ali lokalni jezik. Romšćina je bila prepovedana. Cesarica je izdala odloke, ki so prepovedali romski jezik, noše, pesmi in potovanja. Romi so morali
sprejeti krščanska imena in živeti “po navadi dežele”. Kdor se ni podredil, je bil kaznovan :moški so bili poslani v vojsko, otroci odvzeti in razdeljeni med kmečke družine. Cilj je bil popolna asimilacija – “izbris razlike”. Na ozemlju današnje Slovenije so ukrepe izvajali graščaki, duhovniki in lokalne oblasti. Mnogi Romi so bili prisilno naseljeni po vaseh, kar je pomenilo konec njihovega tradicionalnega načina življenja. Nekateri so se asimilirali, drugi so zbežali iz monarhije. Tisti, ki so ostali, so postopoma izgubili svoj jezik, obrede in skupnostno povezanost – a hkrati pridobili možnost stalnega prebivališča in zaščite.
Po smrti Marije Terezije je njen sin Jožef II. nadaljeval reforme, vendar z nekoliko milejšim pristopom. Romi so lahko ostali naseljeni, imeli so pravice do izobrazbe in dela, a proces asimilacije se je nadaljeval. Zgodovinarji ocenjujejo, da so ukrepi cesarice povzročili konec nomadskega načina življenja Romov v habsburški državi, a tudi uničili velik del njihove kulturne identitete. Ukrepi Marije Terezije so imeli dvojni obraz: po eni strani so pomenili začetek družbene vključitve Romov, po drugi pa prisilno “evropeizacijo” – brez spoštovanja njihove kulture. Na Slovenskem je to obdobje odločilno zaznamovalo razvoj romskih skupnosti, kot jih poznamo danes – ustaljenih, a še vedno družbeno ranljivih.
Čeprav je bilo obdobje Marije Terezije za Rome težko in travmatično, so številne družine kljub pritiskom ohranile svojo identiteto – predvsem skozi glasbo, družinske vezi in ustno izročilo. Njihova zgodovina je tudi opomin, kako lahko državna politika, četudi dobronamerna, povzroči izgubo kulture in ponižanje ljudi, ki so želeli le preživeti. Vir zgodovinski arhivi habsburške monarhije / Zgodovina Romov na Slovenskem