“Samo obsodba in kratkoročno ukrepanje ne bosta dovolj. Tudi ne more biti opravičilo za to, da kot družba nismo, še posebej ne upravljalci države in odločevalci v lokalnih skupnostih vsa leta nazaj storili dovolj za učinkovito upravljanje pereče romske problematike in za preprečevanje nasilja. Dogodek v Novem mestu je ob vsej svoji tragičnosti tudi priložnost, da se vprašamo, kako smo zabredli tako daleč in predvsem, da razmislimo, kako naprej,” je po sobotnem napadu v Novem mestu ob 35-letnici romskega društva Romani Union v Murski Soboti dejal Milan Kučan.
Kučan je prepričan je, da je ta razmislek še posebej pomemben, saj bi lahko sprejemanje hitrih kratkoročnih ukrepov pod pritiskom sedanjega negativnega razpoloženja do Romov vodilo stran od nujnih in premišljenih sistemskih rešitev in spodbujalo sklicevanje protestnih shodov, pozive k oboroževanju, vzdušje hujskaštva, nestrpnosti in izrednih razmer, celo represije.
“Kam vodi slednje, pa imamo Slovenci boleče izkušnje iz poslednjih let življenja v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, imajo pa ga tudi naše narodne manjšine v sosednjih državah,” je dejal. Ob tem je izrazil bojazen, da bi dogajanje na posameznih območjih jugovzhodne Slovenije služilo obsojanju, zavračanju in pogromom nad celotno romsko skupnostjo v Sloveniji, ki živi sicer v različnih pogojih in z različno tradicijo, in bi tako izničil vse dosežke v integriranju Romov v večinsko slovensko družbo.
Govor Milana Kučana (Murska Sobota, Kulturni dom, 28. oktober 2025) – 35.obletnica društva Romani
Današnje praznovanje romskega in našega skupnega prekmurskega praznika ob 35. obletnici društva Romani Union poteka na žalost v vse prej kot srečnih okoliščinah. Vzdušje veselja je skalila nedavna tragična nesreča v Novem mestu, v kateri je nerazsodna roka romskega storilca ugasnila človeško življenje. Življenje očeta otroka, ki je poklical na pomoč pred grožnjami z nasiljem.
Prav je zato, da tudi mi danes tukaj skupaj izrazimo iskreno sožalje družini, ki je izgubila očeta, in povemo, da sočustvujemo z njeno bolečino. Obenem je prav, da se pridružimo vsem, ki obsojajo to dejanje, vsem, ki obsojajo širjenje nasilja med nami, in vsem, ki si prizadevajo za družbo z bolj človeškim obrazom, za družbo medsebojnega spoštovanja in solidarnosti, v kateri drug drugega varujemo pred nasiljem in tako na najboljši način zagotavljamo varnost posameznika in skupnosti.
Prav je, da podpremo stališča in ukrepe, ki so jih, pretreseni nad tem tragičnim dogodkom, sprejeli v Novem mestu in v vladi Republike Slovenije. Tudi izraze obsodbe in ogorčenja. Tudi tiste, ki so jih izrekli predstavniki romske skupnosti. Ne pozabimo, nasilje nima narodnosti.
Pa vendar. Samo obsodba in kratkoročno ukrepanje ne bosta dovolj. Tudi ne more biti opravičilo za to, da kot družba nismo, še posebej ne upravljalci države in odločevalci v lokalnih skupnostih vsa leta nazaj storili dovolj za učinkovito upravljanje pereče romske problematike in za preprečevanje nasilja. Dogodek v Novem mestu je ob vsej svoji tragičnosti tudi priložnost, da se vprašamo, kako smo zabredli tako daleč in predvsem, da razmislimo, kako naprej.
Ta razmislek se mi zdi še posebej pomemben, kajti sprejemanje hitrih kratkoročnih ukrepov pod pritiskom sedanjega negativnega razpoloženja do Romov bi lahko vodilo stran od nujnih in premišljenih sistemskih rešitev in bo spodbujalo sklicevanje protestnih shodov, pozive k oboroževanju, vzdušje hujkaštva, nestrpnosti in izrednih razmer. Celo represije. Kam vodi slednje, pa imamo Slovenci boleče izkušnje iz poslednjih let življenja v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, imajo pa ga tudi naše narodne manjšine v sosednjih državah.
Naj tukaj v Sòboti izrazim bojazen, tudi na podlagi lastnih izkušenj iz življenja z Romi in med njimi v času moje mladosti, da bi dogajanje na posameznih območjih JV Slovenije, tudi ta zadnji dogodek služil obsojanju, zavračanju in pogromom nad celotno romsko skupnostjo v Sloveniji, ki živi sicer v različnih pogojih in z različno tradicijo, in bi tako izničil vse dosežke v integriranju Romov v večinsko slovensko družbo. Prav dogodek v Novem mestu bi moral biti s svojim današnjim človeškim pietetnim sklepnim dejanjem razumljen kot tisti veliki izziv, ki bi nas, tako slovensko večino kot romsko manjšino vodil v preizpraševanje, kako živeti z razlikami in jih sprejemati, zato da bodo odražale našo človečnost in razumevanje sožitja.
Moj odnos do narodnostnih manjšin, tudi do romske skupnosti, temelji na zgodovinskih izkušnjah slovenskega naroda, katerega znatni deli živijo v sosednjih državah, pri čemer pa tudi v Republiki Sloveniji živijo deli sosednjih narodov in Romov. S tem izkušnjami sem utemeljeval svoja stališča v nekdanji Jugoslaviji, ko je šlo za tragične zaostritve do Albancev, in tudi kasneje pri utemeljevanju slovenske samoodločbe za lastno državo in njen sprejem v OZN, v EU in NATO. Naša zgodovinska izkušnja je že v preteklosti od slovenskega političnega vodstva zahtevala, da je razdelalo celovit koncept o položaju manjšin in varovanja njihovih pravic. Ta koncept, pri oblikovanju katerega sem sodeloval tudi sam, temelji, povedano na kratko, na dveh načelih. Naj jih tukaj ponovim.
Prvo načelo govori o tem, da v demokratični družbi odgovornost za položaj in pravice manjšin in njihovo enakopravnost nosi večina. Drugo načelo pa govori o tem, da je zaradi objektivne ogroženosti manjšine, njene podvrženosti asimilaciji in drugim pritiskom večina manjšini pripravljena priznati nekaj dodatnih pravic prav zato, da ji zagotovi enakopravnost. Verjamem, da se je dolgoletno uveljavljanje teh načel v odnosu do narodnih manjšin izkazalo kot dobra praksa, ki je slovenski državi lahko v ponos. Prepričan sem tudi, da bi uveljavitev teh načel lahko pomembno razbremenila številne mednacionalne napetosti v širšem prostoru naše soseščine.
Jedro teh dveh načel je človeška solidarnost. Solidarnost pa zahteva tudi odgovornost. Ne le na strani demokratične večine, da manjšini zagotovi tak položaj in pravice, ampak odgovornost tudi manjšine, ki tak položaj in pravice uživa in jih ne zlorablja. Tega v zavesti romske manjšine, deloma pa tudi večine nismo uspeli dovolj uveljaviti. To je potrebno samokritično priznati in v pogovorih iskati skupne rešitve.
Vem, da se v trenutnih politično napetih odnosih ta načela lahko zdijo iluzija. Nekateri jih celo zavesno razglašajo za iluzijo. Še posebej, ker se praksa mimo teh načel kratkoročno lahko zazdi učinkovitejša. Pa vendar imamo v Sloveniji tudi območja, kjer odnosi in življenje pritrjujejo tem načelom.
Ob isti veljavni zakonodaji tako za Prekmurje kot za Dolenjsko so se odnosi do romske manjšine v obeh pokrajinah razvijali v povsem različne smeri. Prekmurje dokazuje, da je sožitje mogoče. Hkrati pa izkušnje povedo tudi, da takih rezultatov ni mogoče uresničiti čez noč in brez vztrajnega prizadevanja in odgovornosti obeh strani in vseh ravni, od državne do lokalne, še posebej pa ne brez tistih, ki imajo v rokah vse vzvode moči, da skozi delovanje dokažejo, da so tudi socialna, izobraževalna, pravna, pravosodna, zakonodajna in druga ukrepanja pri uresničevanju teh načel v korist tako manjšine kot večine, ker so v korist mirnega in varnega sobivanja.
Da je to mogoče, dokazuje tudi naše praznovanje 35. obletnice obstoja in delovanja Društva. O njegovih dosežkih na tej dolgi skupni poti je govoril njegov predsednik in moj prijatelj Jožek Horvat Muc. On je eden tistih ljudi, ki razumejo, da skupno življenje ni mogoče brez medsebojnega spoštovanja in medsebojne odgovornosti, brez zaupanja in brez povsem prvinske človeške solidarnosti.
Pomembnost delovanja društva in njegove dosežke je prepoznala tudi predsednica Republike Slovenije. Kot je povedal Jožek Horvat Muc, je iz urada predsednice republike dobil sporočilo o njeni odločitvi, da Društvu podeli državno odlikovanje. Svojo odločitev je ob formalni obrazložitvi podelitve utemeljila tudi na lastni izkušnji, dobljeni med nekajkratnimi obiski Pušče, kjer društvo deluje.
Meni je v veliko veselje, da ste me povabili, naj na današnji slovesnosti spregovorim in da vam lahko čestitam ob tej obletnici in ob odločitvi predsednice republike. To storim s toliko večjim veseljem, ker se ob tej priložnosti lahko spomnim tudi svoje mame Marije, Štefke Brgles in Side Podlesek, ki so ustanovile in skrbele za delovanje prvega romskega vrtca, Verice Lebar, ki je bila tam prva vzgojiteljica, in dr. Vaneka Šiftarja, ki je prvi poskrbel za znanstveno in strokovno obdelavo problematike Romov. In ne nazadnje tudi mojih romskih sošolcev iz prvih razredov osnovne šole Branka Horvata in Nacija Cenarja ter mnogih, ki so postavljali temelje tukajšnjega zglednega sobivanja z romsko skupnostjo.
Društvu pa želim uspešno delovanje tudi za naprej.
Milan Kučan