Na pobudo več civilnodružbenih organizacij, iniciativ in posameznikov je nocoj v Ljubljani potekal shod za mir in proti oboroževanju. Začel se je na Prešernovem trgu, od tam pa so ob vzklikanju mirovniških sporočil protestniki odšli proti državnemu zboru in predsedniški palači. Shod, ki se ga je udeležilo nekaj sto ljudi, so sklenili pred vlado.
Na shodu so govorci izrazili nasprotovanje politiki oboroževanja in opozorili na molk evropskih voditeljev ob dogajanju v Palestini ter med drugim izrazili zahtevo po načelni mirovni politiki.
“Evropski politiki se v zagovor militarizaciji sklicujejo na mednarodni red, zaščito svobode in demokracije, pri tem pa mirno pozabljajo na leta trajajočo okupacijo in genocid v Palestini, zaradi katerega ni EU izrekla nikakršnih sankcij,” so opozorili organizatorji, med njim iniciativa Glas ljudstva.
Na shodu so prebrali pismo predsednice Slovenske filantropije Anice Mikuš Kos, ki je opozorila, da se iz zgodovine nismo nič naučili: “Smo v 80. letu po koncu druge svetovne vojne. Vodilno geslo v povojnem času je bilo »Nikoli več!«. Nismo ga udejanjili. Med letoma 1945 in 2025 je bilo mnogo vojn. Danes nam naši voditelji, torej tisti, ki naj bili najboljši, najpametnejši, najmodrejši med nami, grozijo z novimi vojnami in terjajo, naj se nanje pripravimo z usmerjanjem denarja v oboroževanje. Tudi denarja, ki je bil namenjen za zaščito najbolj prikrajšanih, najbolj pomoči potrebnih,” ter udeležence in udeleženke pozvala: “Ljudje vseh dežel, ljudje našega planeta, združimo se v prizadevanjih za ohranjanje miru, za življenje in dobrobit vseh ljudi. Prevzemimo pobude in dejavnosti za mir. Ne zanašajmo se na delovanje svetovnih institucij, ne prepuščajmo se jim. Navsezadnje je mir ena osnovnih preživetvenih dobrin, ki zadevajo celotno socialno tkivo človeštva. Ne zanašajmo se na zagotavljanje miru od zgoraj navzdol. Razvijajmo varovalke miru v osnovnih socialnih mrežah našega življenja in odnosov. Postanimo in ostanimo dejavni varuhi miru, saj nihče ne bo namesto nas sejal semena miru in dobrega in plel trave nasilja in zla.
Rastko Močnik, profesor sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (v pokoju), je posebej poudaril, da “Zahtevamo samo, da se slovenska vlada ravna po slovenski ustavi – in ne po ukazih birokracije EU”, da “nočemo vojne z Rusijo”, ki jo pripravlja ta ista birokracija, da “zavračamo militaristično politiko EU,” saj se “nam gnusijo krvavi dobički evropskih orožarjev,” in “nočemo, da bi nas omadeževala peščica vojnih dobičkarjev in krvavih orožarjev. Nobenih vojnih dobičkov v našem imenu!”. Raje kot na vzhodno fronto, izstopimo iz NATO pakta!
Dragan Petrovec, pravnik in kriminolog, predavatelj na Pravni fakulteti, Fakulteti za socialno delo in Fakulteti za varnostne vede je pozval k uporu proti “največji grožnji današnjega časa, to je stopnjevanju oboroževanja in nasilja, pri katerem vsakodnevno ubijanje otrok in mater postaja rutina pred očmi vse manj občutljive javnosti. In vselej je največ žrtev med tistimi, ki sanjajo o miru in nikoli niso nikomur storili ničesar žalega. Deset tisoči otrok, ki jih izbirajo v Ameriki narejene in Izraelu prodane pametne bombe.” Opozoril je, da smo izgubili možnost “pravičnega sveta,saj smo dopustili jedrsko orožje, proti kateremu ni več obrambe. Zato je popoln nesmisel govoriti, da kdorkoli lahko premaga katerokoli jedrsko velesilo. A to še ne pomeni, da moramo poklekniti pred velesilami. Nadaljevati je treba borbo za odpravo jedrskega orožja, kar smo v preteklosti že začeli. In verjamem, da so nove generacije, še ne zastrupljene s sovraštvom zoper kogarkoli, tega sposobne.” Prepoznal pa je tudi trdno podlago za širok družbeni konsenz glede mirovnih prizadevanj, saj je “zavest o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji danes na srečo višja kot v večini Evrope. Nihče ni zaprt niti ne izgublja službe, če kritizira genocid Izraela nad Palestinci. Na tem, še dovolj zdravem jedru družbe poskusimo graditi mir brez oboroževanja.”
Anja Zag Golob, pesnica, urednica, kritičarka in prevajalka odgovorne sprašuje, “čemu je tako težko dojeti, da smo ljudje, ne le številke – in kaj to pomeni. Da orožje ni eksponat, temveč da ubija. Da smo, če to dopustimo, vsi mi »kolateralna škoda«. In da potrebujemo tudi poezijo, ne le paštete. Mi, naše duše, hrepenijo po lepoti, bližini, sočustvujejo, hočejo biti več od zgolj svojih denarnic. Mi hočemo biti ljudje.” Tudi ona je opozorila na obljubo “Nikoli več”, izrečeno po drugi svetovni vojni, zdaj pa je “ta »nikoli več« prišel, potisnjeni smo vanj kot nemočne lutke.”
Nada Pretnar, Gibanje za pravice Palestincev, je izpostavila, da je v sedanjem in dolgoletnem dogajanju v Palestini jasno vidno, da “orožje še nikoli v zgodovini ni prineslo miru in varnosti. Orožje prinaša zgolj uničenje, smrt in trpljenje. Kdo danes lahko verjame, da bodo evropski politični voditelji, ki danes izraelski genocid aktivno politično in vojaško podpirajo, z nakupovanjem orožja v vrednosti več sto milijard eur, skrbeli za mir? Da bodo ti politični voditelji, ki danes kupujejo izraelsko, na Palestincih in Palestinkah testirano orožje, in ga uporabljajo proti beguncem in begunkam na evropskih mejah, da bodo ti voditelji skrbeli za varnost? Sprašujemo jih – varnost za koga?” In poudarila: “Danes smo tukaj zato, ker nasprotujemo ponovni militarizaciji Evrope in zapravljanju stotine milijard za orožje in vojaško opremo, namesto, da bi vlagali v javno zdravstvo, šolstvo in socialo. Danes smo tukaj zato, ker nasprotujemo evropski podpori izraelskemu genocidu nad palestinskim prebivalstvom. Danes smo tukaj zato, ker nasprotujemo imperializmu, kolonializmu in terorizmu zahodnega sveta, ki pod vodstvom ZDA , predstavlja največjo grožnjo stabilnosti tega sveta. Danes smo tukaj zato, ker smo proti vojnemu dobičkarstvu in kapitalističnemu sistemu, ki ga poganja.Danes smo tukaj zato, ker zahtevamo enakopraven, pravičen, demilitariziran in svoboden svet.”
Iztok Šori, direktor Mirovnega inštituta, je poudaril, da je “zdaj čas za dosledno uresničevanje mirovne politike. K temu nas ne zavezuje le človečnost – k temu nas zavezuje tudi slovenska Ustava, ki v 124. členu pravi: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Alternativa tej poti je pogubna: urejanje mednarodnih odnosov bomo prepustili generalom in vojaški industriji – in spet bomo gledali, kako mlade fante pošiljajo na fronte. Dovolj je bilo nenačelne politike do aktualnih vojn! Dovolj je bilo laži, da zaradi oboroževanja ne bo rezov v socialo, zdravstvo in šolstvo. Dovolj je bilo manipulacij, da več orožja prinaša več varnosti!”.
Organizatorji shoda so sporočili, da zavračajo retoriko, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. Opozorili so, da načrti za oboroževanje Evrope potekajo brez javne razprave in demokratičnih procesov, ob čemer je oboroževanje prikazano kot povsem samoumevno in neizogibno. Po njihovem prepričanju se dvoličnost evropske ekonomske politike kaže v načrtih za oboroževanje, ki obhajajo fiskalna pravila, ki so sicer nedotakljiva pri investicijah javno zdravstvo in šolstvo, znanost, infrastrukturo, socialne programe, kulturo, pravičen zeleni prehod, dostojne plače, pokojnine in dostopna stanovanja.
Protestniki so simbolično predali več zahtev vladi, državnemu zboru in predsednici države. Opozorili so na 124. člen ustave, ki določa, da država pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Zahtevajo, da se pristojne institucije zavzemajo za mir doma in tujini, namenijo več sredstev za razvoj, socialno varnost in javno infrastrukturo in ne za orožje ter pozivajo, da Slovenija oblikuje mirovno politiko, ki ne temelji na oboroževalni tekmi, temveč na mednarodnem sodelovanju in dialogu.
Dodali so, da je shod “šele prvi korak v oblikovanju širokega in trajnega civilnega zavezništva, ki bo z različnimi akcijami in z vsemi razpoložljivimi sredstvi dosledno nasprotovali prevladi militarističnega enoumja in vojnega hujskaštva”.