Koliko bo Slovenijo v resnici stal drugi blok Jedrske elektrarne Krško in kdo bo plačal račun? Direktor družbe ELES Aleksander Mervar je predstavil izračune, ki odpirajo neprijetna vprašanja o ekonomiki največje načrtovane energetske investicije v zgodovini države. Po njegovem najverjetnejšem scenariju bi gradnja JEK 2 stala 13,5 milijarde evrov, povprečna proizvodna cena električne energije v prvih dvajsetih letih obratovanja pa bi dosegla 132,92 evra za megavatno uro. Toda to še ni celotna zgodba. Projekt prinaša tudi dodatne stroške za elektroenergetski sistem, ki jih bo moral nekdo plačati.
Od desetih do skoraj petnajstih milijard evrov: koliko bo v resnici stala nova nuklearka?

Razprava o gradnji drugega bloka Jedrske elektrarne Krško dobiva novo razsežnost. Potem ko so se v javnosti vrstile različne ocene vrednosti projekta in predlogi za njegovo financiranje, je družba ELES objavila podrobnejše izračune svojega direktorja Aleksandra Mervarja, ki se z ekonomiko načrtovane jedrske elektrarne ukvarja že več let.
Mervar je za izhodišče vzel jedrsko elektrarno z neto močjo 1.100 megavatov in osnovno investicijsko vrednostjo približno 10,25 milijarde evrov v cenah iz leta 2024. Toda takšna številka po njegovem ne predstavlja končnega stroška investicije, saj ne vključuje podražitev med gradnjo in stroškov financiranja. Prav ti dve postavki lahko pri tako velikem in dolgotrajnem projektu odločilno vplivata na končno vrednost.
Zato je pripravil devet scenarijev, v katerih je upošteval različne stopnje inflacije in stroškov kapitala. Pri letni inflaciji med 0,5 in 1,5 odstotka ter tehtanem povprečnem strošku kapitala (WACC) med tremi in petimi odstotki se ocenjena vrednost investicije ob začetku obratovanja giblje med 12,4 in 14,8 milijarde evrov. Kot najverjetnejšega Mervar izpostavlja scenarij z enoodstotno inflacijo in štiriodstotnim stroškom kapitala, ki pripelje do 13,5 milijarde evrov.
To ni napoved končne pogodbene cene, temveč scenarijski izračun. Njegovo sporočilo pa je jasno: pri JEK 2 ne bo odločilna samo cena reaktorja, ampak tudi način financiranja, trajanje gradnje in določila pogodbe z dobaviteljem. Vsako podaljšanje gradnje ali povečanje stroškov kapitala lahko račun dodatno poveča.
Elektrika po 133 evrov za megavatno uro: zakaj se ocene tako razlikujejo?

Še pomembnejše vprašanje od same vrednosti investicije je, koliko bo stala električna energija, ki jo bo nova nuklearka proizvajala. Mervar je za najverjetnejši scenarij izračunal povprečno stroškovno ceno 132,92 evra za megavatno uro v prvih dvajsetih letih obratovanja.
Ta številka je bistveno višja od nekaterih ocen, ki so bile doslej predstavljene v okviru projekta JEK 2. Investitor GEN energija na uradni spletni strani projekta navaja ocenjeno povprečno stroškovno ceno 44 evrov na megavatno uro brez stroškov financiranja, ob določenih predpostavkah financiranja pa 65 oziroma 103 evre na megavatno uro.
Razlika ni nujno posledica napačnega izračuna ene ali druge strani. Gre za različne metodologije, predpostavke in časovna obdobja. Mervar uporablja tekoče oziroma nominalne cene in posebej obravnava prvih dvajset let obratovanja, medtem ko investitor predstavlja tudi ocene v stalnih cenah leta 2024 ter izračune, ki temeljijo na drugih predpostavkah o financiranju in življenjski dobi elektrarne.
Prav zato številk ni mogoče neposredno primerjati, kot da bi šlo za dve ponudbi za enak izdelek. Vendar Mervarjev izračun opozarja na vprašanje, ki ga pri razpravi o JEK 2 ni mogoče prezreti: kakšna bo dejanska stroškovna cena proizvedene elektrike in kako se bo primerjala s prihodnjimi tržnimi cenami?
Pri tem 132,92 evra za megavatno uro ni napoved cene elektrike na položnicah gospodinjstev, niti ne pomeni, da bo država elektriko nujno prodajala po tej ceni. Gre za izračun povprečnih proizvodnih stroškov v določenem scenariju, medtem ko bodo dejanske tržne cene odvisne od razvoja evropskega elektroenergetskega trga.
Največja neznanka niso stroški gradnje, temveč prihodnje cene elektrike
Mervar opozarja, da je dolgoročno ekonomiko jedrske elektrarne nemogoče oceniti brez predpostavk o razvoju celotnega evropskega elektroenergetskega sistema. JEK 2 naj bi obratoval več desetletij, v tem času pa se lahko struktura proizvodnje električne energije bistveno spremeni.
Če bo Evropa v prihodnjih desetletjih množično gradila nove jedrske elektrarne, bi lahko njihovi proizvodni stroški pomembno vplivali na dolgoročno oblikovanje cen. Povsem drugačen položaj pa bi nastal, če se bo nadaljevala hitra rast sončnih in vetrnih elektrarn, baterijskih hranilnikov ter drugih razpršenih energetskih virov.
V takšnem sistemu bi lahko bile veleprodajne cene električne energije v številnih urah nižje, hkrati pa bi se povečali stroški omrežij, sistemskih storitev in zagotavljanja rezervnih proizvodnih zmogljivosti. Končni odjemalci zato kljub nižjim borznim cenam ne bi nujno plačevali manj, saj se na položnicah poleg energije obračunavajo tudi omrežnina in druge dajatve.
Za jedrsko elektrarno, ki mora zaradi visokih začetnih investicijskih stroškov obratovati čim bolj stabilno in prodajati velike količine električne energije, bi lahko dolgotrajna obdobja nizkih tržnih cen predstavljala pomembno poslovno tveganje.
Dodatnih 250 milijonov za stikališče in 31 milijonov letno za sistemske rezerve
Mervarjeva analiza odpira tudi vprašanje stroškov, ki niso neposredno povezani z gradnjo jedrskega reaktorja, vendar jih bo povzročila njegova vključitev v slovenski elektroenergetski sistem.
Na območju, kjer je predvidena gradnja JEK 2, danes stoji obstoječe 400/110-kilovoltno stikališče Krško, ki ga bo treba zaradi načrtovane umestitve nove elektrarne prestaviti. ELES ocenjuje, da bi gradnja novega stikališča stala približno 250 milijonov evrov. Od tega bi ELES zaradi že načrtovanih rekonstrukcij pokril približno 80 milijonov evrov, preostalih 170 milijonov pa bi po njegovem stališču moral zagotoviti investitor JEK 2.
Še zahtevnejše je vprašanje sistemskih rezerv. Če bi JEK 2 obratoval z močjo 1.100 megavatov, bi moral slovenski elektroenergetski sistem po Elesovi oceni zagotoviti ustrezno količino rezervnih zmogljivosti za primer nenadnega izpada proizvodnje. ELES opozarja, da Slovenija trenutno nima vseh potrebnih zmogljivosti, zato bi bilo treba zgraditi tudi med 500 in 600 megavatov novih plinskih proizvodnih enot.
Po trenutnih cenah bi dodatni stroški zakupa potrebnih rezervnih zmogljivosti znašali približno 31 milijonov evrov na leto. To ni ocena celotnega stroška gradnje novih plinskih elektrarn, temveč predvideni letni strošek zagotavljanja rezervne moči.
Mervar zagovarja stališče, da bi moral te dodatne stroške nositi lastnik JEK 2 in ne vsi slovenski odjemalci električne energije. S tem odpira vprašanje, ki presega samo jedrsko energetiko: ali morajo stroške, ki jih nova proizvodna enota povzroči elektroenergetskemu sistemu, pokrivati njeni lastniki ali pa se ti porazdelijo med vse uporabnike omrežja?
Naj država sama tvega milijarde ali naj poišče strateškega partnerja?
Ob tako visoki investicijski vrednosti postaja ključno tudi vprašanje lastništva in financiranja nove nuklearke. Mervar že dalj časa zagovarja možnost vključitve strateškega partnerja, ki bi prevzel do polovice vrednosti investicije, Slovenija pa bi ohranila prevladujočo vlogo.
Takšna rešitev bi lahko zmanjšala neposredno finančno izpostavljenost države in razpršila tveganja med več investitorjev. Vendar bi hkrati pomenila, da bi bilo treba jasno urediti lastniška razmerja, upravljavske pravice, razdelitev proizvedene električne energije in morebitna državna jamstva.
Odprto ostaja tudi vprašanje, ali bo država pri projektu sodelovala z neposrednimi kapitalskimi vložki, državnimi poroštvi, posojili ali kombinacijo različnih finančnih instrumentov. Pomembna bi bila tudi morebitna pogodba na razliko oziroma Contract for Difference (CfD), s katero bi bilo mogoče določiti referenčno ceno električne energije in pravila za izravnavo razlik med dogovorjeno ter tržno ceno.
Takšna pogodba lahko investitorju zagotavlja večjo predvidljivost prihodkov, vendar je njen učinek za državo in odjemalce odvisen od konkretnih pogodbenih določil. Zato bi bilo treba pred morebitno odločitvijo natančno določiti, kdo nosi tveganje nizkih tržnih cen in kdo prejme koristi, če bi bile tržne cene višje od dogovorjene.
Jedrska elektrarna ali razpršeni obnovljivi viri? Dve povsem različni razvojni poti
Eden pomembnejših poudarkov Elesove analize je opozorilo, da odločanje o JEK 2 ni pomembno samo za prihodnjo proizvodnjo električne energije, temveč tudi za dolgoročno načrtovanje elektroenergetskega omrežja.
Po oceni ELES jedrska elektrarna z močjo okoli 1.100 megavatov ne bi zahtevala obsežnih novih vlaganj v slovensko prenosno omrežje, če odmislimo prestavitev stikališča in zagotavljanje dodatnih sistemskih rezerv. Drugače bi bilo pri strategiji, ki bi temeljila predvsem na množičnem vključevanju razpršenih obnovljivih virov energije.
Hitro povečevanje števila sončnih elektrarn, baterijskih hranilnikov, toplotnih črpalk in polnilnic za električna vozila namreč zahteva drugačen razvoj distribucijskega omrežja. Potrebne so dodatne zmogljivosti, digitalizacija, prilagodljivo upravljanje porabe in večja vlaganja v lokalno elektroenergetsko infrastrukturo.
To ne pomeni, da se mora Slovenija nujno odločiti izključno za eno ali drugo tehnologijo. Pomeni pa, da različne razvojne poti zahtevajo različne investicije in povzročajo različne sistemske stroške. Celovita primerjava zato ne more temeljiti zgolj na proizvodni ceni posamezne elektrarne, temveč mora vključevati tudi omrežje, rezerve, hranilnike, zanesljivost oskrbe in dolgoročna tveganja.
Čas za odločitev se izteka, dokončne številke pa še niso znane
Projekt JEK 2 je trenutno v fazi umeščanja v prostor in priprave strokovnih podlag za državni prostorski načrt. Na predvidenem območju so se že začele tudi predhodne arheološke raziskave, ki so del postopkov za pripravo prostorske dokumentacije.
GEN energija kot nosilka projekta predvideva dokončno investicijsko odločitev leta 2028, ko naj bi bili znani natančnejši ekonomski podatki in izbran poslovni model. V okviru projekta se obravnavajo različne moči jedrske elektrarne, zato Mervarjev izračun za enoto z močjo 1.100 megavatov ne predstavlja ocene za vse možne izvedbe.
Mervar, ki je tudi član vladne delovne skupine za spremljanje projekta JEK 2, opozarja, da nadaljnje odlašanje s strateškimi odločitvami otežuje načrtovanje prihodnjega elektroenergetskega sistema. Slovenija mora namreč pravočasno vedeti, kakšne proizvodne zmogljivosti želi razvijati, koliko bo treba vložiti v omrežje in kako bo zagotavljala zanesljivo oskrbo z električno energijo.
Mervarjevi izračuni tako ne pomenijo dokončne sodbe o smiselnosti gradnje JEK 2, temveč resno opozorilo, da mora biti največja energetska investicija v zgodovini države obravnavana z vsemi stroški, tveganji in finančnimi posledicami.
Ključno vprašanje zato ni več zgolj, ali Slovenija potrebuje novo jedrsko elektrarno, temveč tudi, pod kakšnimi pogoji jo lahko zgradi, kdo bo prevzel milijardna investicijska tveganja in kakšna bo dejanska cena električne energije, ki jo bo proizvajala. Od odgovorov na ta vprašanja bo odvisno, ali bo JEK 2 dolgoročno konkurenčen energetski projekt ali pa izjemno draga naložba, katere finančne posledice bodo čutile prihodnje generacije.

