Boštjan Marija Zupančič, v javnosti znan kot Boštjan M. Zupančič, med pravniki pa kar kot »BMZ« je v analizi z naslovom “Bratje brez očeta”, tudi s pomočjo psihoanalize, analiziral izid srbskih volitev, kjer se se nadaljuje slavje po volilni zmagi Študentske liste. V več mestih po Srbiji se je sinoči nadaljevalo slavje po nedeljski prepričljivi zmagi Študentske liste na parlamentarnih volitvah. Radiotelevizija Vojvodine je medtem začela nocojšnja poročila z opravičilom gledalcem, ker javni servis več let ni opravljal svoje funkcije, skupina ljudi pa je med oddajanjem v živo vdrla v prostore televizije Informer.
V več mestih po Srbiji, tudi v Beogradu in Novem Sadu, se nadaljuje slavje podpornikov Študentske liste, ki je v nedeljo na parlamentarnih volitvah prepričljivo premagala listo vladne koalicije Združena Srbija, zbrano okoli Srbske napredne stranke (SNS) nekdanjega predsednika države Aleksandra Vučića.
Študentje so pozvali državljane na shod na kampusu novosadske univerze. Množica ljudi se je zbrala tudi na enem glavnih trgov v Kraljevu in na beograjskem trgu Slavija, kjer bodo do polnoči vrteli glasbo, politični govori pa niso predvideni, poročajo srbski portali N1, Danas in 021.
Radiotelevizija Vojvodine je medtem današnja televizijska poročila ob 17. uri začela z opravičilom gledalcem, ki je sledilo posnetkom proslavljanja volilnih rezultatov.
“Javni servis že vrsto let ni izpolnjeval svoje funkcije. Molčal je, zamižal na eno oko, podajal enostranske informacije, poročal nekritično, ni postavljal pravih vprašanj ali pa sploh nobenih. In za to gledalcem dolgujemo opravičilo,” je prebral voditelj Goran Eror.
Dodal je, da so se nekateri zaposleni na televiziji vseeno borili za to, da bi novinarji in uredniki delali svobodno in v skladu z etičnimi načeli.
Skupina ljudi je medtem danes vdrla na sedež srbskega tabloida Informer v Beogradu, ki je znan po politični pristranskosti v korist Vučićeve stranke SNS ter po senzacionalističnem poročanju, ki je v zadnjih letih povzročilo več škandalov v Srbiji in tudi v tujini.
Del skupine je bila tudi Dijana Hrka, mati ene od 16 smrtnih žrtev zrušenja nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, ki je pred dvema letoma sprožilo študentske proteste in naposled privedlo do nedeljskega političnega pretresa v Srbiji.
Po vdoru v stavbo so se v televizijskem studiu med oddajanjem v živo sporekli z odgovornim urednikom Draganom Vučićevićem zaradi poročanja Informerja in ga pozivali, naj se opraviči državljanom Srbije. Vučićević se je nato skupaj z več drugimi zaposlenimi umaknil iz studia, skupina pa je zapustila prostore.
Bratje brez očeta Nocoj je Marcel Štefančič v svoji oddaji odprl temo, o kateri ta teden govori vsa Evropa: zmago Študentske liste v Srbiji. Gostil je Jovano Mihajlović Trbovc, Lano Zdravković in Jakoba Murovca. V nedeljo zvečer je Aleksandar Vučić po dvanajstih letih priznal poraz. Študentje so v volilnem štabu zaplesali kolo. Veselil sem se z njimi. Oblast, ki pade z glasovnicami in ne s kamenjem, zasluži vse spoštovanje. Pa vendar se mi je ob tem kolu vsilil prizor, star več kot sto let. Ne iz Beograda, temveč iz Freuda. V Totemu in tabuju (1913) Freud pripoveduje mit o prvotni hordi. Na začetku je oče, ki ima vse: ženske, zemljo, pravico kaznovati. Sinovi se nekega dne združijo, očeta ubijejo in ga pojedo. A zgodba se tu ne konča. Sinovi so očeta sovražili, a so ga tudi občudovali. Po umoru jih zgrabi krivda in zgodi se paradoks: mrtvi oče postane močnejši od živega. Bratje si sami prepovejo, kar jim je prepovedoval on. Iz te ponotranjene prepovedi zrastejo zakon, morala in vest. Lacan je Freuda očistil biologije. Oče zanj ni moški v hiši, temveč funkcija, le Nom-du-Père (Ime-Očeta). Besedna igra je namerna: v francoščini se nom (ime) in non (ne) izgovorita enako. Ime-Očeta je Ne-Očeta. Tretji, ki vstopi med mater in otroka in reče: ne vsega, ne takoj, ne brez meje. Tretja karika je Angležinja Carole Pateman, politična teoretičarka in feministka. V knjigi The Sexual Contract (1988) pokaže nekaj, kar običajno spregledamo: moderna družbena pogodba patriarhata ni odpravila. Spremenila mu je obliko. Vladavino očeta je zamenjala vladavina bratov. Pateman ji pravi bratski patriarhat in se izrecno sklicuje na Freudovo hordo. Temeljno pravilo bratske zveze je preprosto: noben brat ne sme spet postati oče. Zdaj poglejmo Študentsko listo z očmi Carole Pateman. To je najdoslednejša bratska zveza, kar sem jih videl. Plenumi, vodoravna struktura, noben vodja, noben govorec. Kandidata za premierja v kampanji niso imenovali; analitik je za RSE povedal, da zato, da Vučićeva stranka ne bi imela posameznika, v katerega bi meril. Poslanci so prevzeli le »moralno in politično« odgovornost, brez sankcij, pa še to so v Beogradu izglasovali s 23 proti 11. Omejitev mandata na 16 do 18 mesecev so najprej sprejeli, nato pa jo s tesno večino črtali. Ugovor, ki si ga postavim sam: ali ni Srbija ravno protiprimer moje teze o prededipalnem uporu? V Limogesu so zažgali mestno hišo, v Beogradu so šli na volitve. Študentje so jezo prevedli v zahtevo, zahtevo v program enajstih točk, program v glas. Na listo niso postavili sebe, temveč 250 profesorjev, zdravnikov in strokovnjakov. Začeli so po zrušitvi nadstreška v Novem Sadu z zahtevo po odgovornosti, torej po Zakonu, ne proti njemu. Je to res? Deloma. Gibanje je znalo strmoglaviti očeta, in to kakšnega. Toda samo sebe je zgradilo tako, da očetovske funkcije ne more prevzeti. Država pa brez nekoga, ki je pripravljen reči »ne«, tudi lastnim volivcem, ni država. Je bratovščina, ki čaka naslednjega očeta, da bi ga strmoglavila. Beograjski psihoanalitik Petar Jevremović je že leta 2017 zapisal, da je očetomor v srbski politiki nemogoč, ker ni očeta, ki bi ga lahko ubili; spopadi potekajo med »duhovnimi siroti«, ne med sinovi in očeti. Zakaj je očetovska funkcija danes tako oslabljena, ne le v Srbiji, temveč po vsej Evropi, sem pojasnil v eseju Upor pred očetom: kultura jo je razjedla od zgoraj, kemija od spodaj. Prvi preizkus pride hitro. Do 27. decembra mora Srbija izvoliti predsednika. Predsedniška funkcija zahteva eno osebo nad plenumi, torej očeta, pravila gibanja pa so napisana prav zato, da take osebe ne bi bilo. Sledijo premier, vlada, proračun, Kosovo, EU. Če se bo večina začela krhati, če bodo isti študentje nekoč protestirali proti »svoji« vladi, če prvi brat, ki bo poskusil vladati, ne bo razglašen za novega Vučića, bom vesel, da sem se zmotil. Decembra 1969 so Lacana na univerzi v Vincennesu prekinjali študentje, revolucionarji maja ’68. Odgovoril jim je: »Ce à quoi vous aspirez comme révolutionnaires, c’est à un maître. Vous l’aurez.« (Kar si kot revolucionarji želite, je gospodar. Dobili ga boste.) Strmoglaviti očeta je lahko. Postati oče je težko. https://t.co/rWy9hnIkid
— Dr. Boštjan M. Zupančič (former @bmz9453) (@AlesValant) October 26, 2026
Spodaj objavljamo zapis Boštjana M. Zupančiča v integralu .
Bratje brez očeta
Nocoj je Marcel Štefančič v svoji oddaji odprl temo, o kateri ta teden govori vsa Evropa: zmago Študentske liste v Srbiji. Gostil je Jovano Mihajlović Trbovc, Lano Zdravković in Jakoba Murovca.
V nedeljo zvečer je Aleksandar Vučić po dvanajstih letih priznal poraz. Študentje so v volilnem štabu zaplesali kolo. Veselil sem se z njimi. Oblast, ki pade z glasovnicami in ne s kamenjem, zasluži vse spoštovanje.
Pa vendar se mi je ob tem kolu vsilil prizor, star več kot sto let. Ne iz Beograda, temveč iz Freuda.
V Totemu in tabuju (1913) Freud pripoveduje mit o prvotni hordi. Na začetku je oče, ki ima vse: ženske, zemljo, pravico kaznovati. Sinovi se nekega dne združijo, očeta ubijejo in ga pojedo. A zgodba se tu ne konča. Sinovi so očeta sovražili, a so ga tudi občudovali. Po umoru jih zgrabi krivda in zgodi se paradoks: mrtvi oče postane močnejši od živega. Bratje si sami prepovejo, kar jim je prepovedoval on. Iz te ponotranjene prepovedi zrastejo zakon, morala in vest.
Lacan je Freuda očistil biologije. Oče zanj ni moški v hiši, temveč funkcija, le Nom-du-Père (Ime-Očeta). Besedna igra je namerna: v francoščini se nom (ime) in non (ne) izgovorita enako. Ime-Očeta je Ne-Očeta. Tretji, ki vstopi med mater in otroka in reče: ne vsega, ne takoj, ne brez meje.
Tretja karika je Angležinja Carole Pateman, politična teoretičarka in feministka. V knjigi The Sexual Contract (1988) pokaže nekaj, kar običajno spregledamo: moderna družbena pogodba patriarhata ni odpravila. Spremenila mu je obliko. Vladavino očeta je zamenjala vladavina bratov. Pateman ji pravi bratski patriarhat in se izrecno sklicuje na Freudovo hordo. Temeljno pravilo bratske zveze je preprosto: noben brat ne sme spet postati oče.
Zdaj poglejmo Študentsko listo z očmi Carole Pateman.
To je najdoslednejša bratska zveza, kar sem jih videl. Plenumi, vodoravna struktura, noben vodja, noben govorec. Kandidata za premierja v kampanji niso imenovali; analitik je za RSE povedal, da zato, da Vučićeva stranka ne bi imela posameznika, v katerega bi meril. Poslanci so prevzeli le »moralno in politično« odgovornost, brez sankcij, pa še to so v Beogradu izglasovali s 23 proti 11. Omejitev mandata na 16 do 18 mesecev so najprej sprejeli, nato pa jo s tesno večino črtali.
Ugovor, ki si ga postavim sam: ali ni Srbija ravno protiprimer moje teze o prededipalnem uporu? V Limogesu so zažgali mestno hišo, v Beogradu so šli na volitve. Študentje so jezo prevedli v zahtevo, zahtevo v program enajstih točk, program v glas. Na listo niso postavili sebe, temveč 250 profesorjev, zdravnikov in strokovnjakov. Začeli so po zrušitvi nadstreška v Novem Sadu z zahtevo po odgovornosti, torej po Zakonu, ne proti njemu.
Je to res? Deloma. Gibanje je znalo strmoglaviti očeta, in to kakšnega. Toda samo sebe je zgradilo tako, da očetovske funkcije ne more prevzeti. Država pa brez nekoga, ki je pripravljen reči »ne«, tudi lastnim volivcem, ni država. Je bratovščina, ki čaka naslednjega očeta, da bi ga strmoglavila.
Beograjski psihoanalitik Petar Jevremović je že leta 2017 zapisal, da je očetomor v srbski politiki nemogoč, ker ni očeta, ki bi ga lahko ubili; spopadi potekajo med »duhovnimi siroti«, ne med sinovi in očeti. Zakaj je očetovska funkcija danes tako oslabljena, ne le v Srbiji, temveč po vsej Evropi, sem pojasnil v eseju Upor pred očetom: kultura jo je razjedla od zgoraj, kemija od spodaj.
Prvi preizkus pride hitro. Do 27. decembra mora Srbija izvoliti predsednika. Predsedniška funkcija zahteva eno osebo nad plenumi, torej očeta, pravila gibanja pa so napisana prav zato, da take osebe ne bi bilo. Sledijo premier, vlada, proračun, Kosovo, EU. Če se bo večina začela krhati, če bodo isti študentje nekoč protestirali proti »svoji« vladi, če prvi brat, ki bo poskusil vladati, ne bo razglašen za novega Vučića, bom vesel, da sem se zmotil.
Decembra 1969 so Lacana na univerzi v Vincennesu prekinjali študentje, revolucionarji maja ’68. Odgovoril jim je: »Ce à quoi vous aspirez comme révolutionnaires, c’est à un maître. Vous l’aurez.« (Kar si kot revolucionarji želite, je gospodar. Dobili ga boste.)
Strmoglaviti očeta je lahko. Postati oče je težko.