Anže Logar ni le minister, postal je eden ključnih ljudi Janševe vlade. Kot ugotavljajo v zapisu na na portalu Na dlani je Anže Logar v novi vladni ekipi dobil bistveno več kot le ministrski položaj. “Vlada ga je na seji imenovala za podpredsednika vlade, s čimer je stopil v sam vrh izvršilne oblasti. To je funkcija, ki nosi politično težo, vpliv in odgovornost. Podpredsednik vlade ni le obraz posameznega resorja, ampak eden tistih, ki sedijo najbližje osrednjemu odločanju. Prav zato Logarjevo imenovanje ni nepomembna formalnost. Gre za jasno sporočilo, da bo imel v novi vladi pomembno besedo. Njegov resor, ki združuje gospodarstvo, delo in šport, je že sam po sebi eden najširših in najzahtevnejših. Ko temu dodamo še vlogo podpredsednika vlade, postane jasno, da Logar prevzema eno najmočnejših pozicij v novi politični sestavi”.
Anže Logar je pravzaprav politični fenomen zato ni čudo, da je že ob nastopu politične garniture Janeza Janše o njem napisana knjiga dobi politični fenomen Ob nastopu 14. vlade Republike Slovenije marca 2020 je bil imenovan za ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije. Leta 2022 je kandidiral za predsednika Republike Slovenije. V prvem krogu je osvojil največ glasov, v drugem krogu pa ga je premagala Nataša Pirc Musar.
Avtor knjige o fenomenu Anžeta Logarja je Bosris Vezjak slovenski filozof, družbeni kritik in publicist in lastnik portala “In media res”, kjer je povzel vsebino najnovejše knjige posvečene Anžetu Logarju in kjer ugotavlja, da je Logar stavil na dialog, in s tem “dejansko popolnoma imitiral formulo, ki jo je patentiral Borut Pahor”.
Boris Vezjak: “Izšla je knjiga Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo, v kateri analiziram fenomen politika Anžeta Logarja do njegovega vstopa v Janševo vlado junija 2026. Konkretno opisujem njegove korake predvsem po letu 2022, ko je napovedal tako rekoč svoj »veliki pok« z malo drugačnimi besedami, namreč z nepričakovano obljubo »nečesa velikega« takoj po volilni nedelji po drugem krogu predsedniških volitev.
Zdaj vemo, kaj je bilo tisto veliko. Kar me je v knjigi najbolj zanimalo, je uspešnost njegove repetitivne retorike, v kateri je na poti svojega navideznega osamosvajanja od Janeza Janše nenehno obljubljal dialog, depolarizacijo, vključevanje in sodelovanje. Ob tem je dajal vedeti, da bo drugačen od svojega dotedanjega šefa in ni bilo malo trenutkov, ko sta oba zaigrala osebni konflikt. V tem, da stavi na dialog, je dejansko popolnoma imitiral formulo, ki jo je patentiral Borut Pahor.
Pokazalo se je, da je bila Logarjeva retorika z vsemi političnimi obljubami vred postavljena na laž takoj po volitvah marca 2026, ko se ji je, kakor da bi končal svojo politično misijo, vsaj začasno moral odpovedati. Kaj bo prinesla prihodnost, še ne vemo. Hkrati je postalo jasno, da je začetna špekulacija o njegovem prikritem delovanju v simbiozi z Janšo precej bolj verodostojna, kot se je komu zdelo na začetku.
Ja, Logar je v zadnjih letih, gledano nazaj, grdo lagal in laži ponavljal. Da ne bo šel v koalicijo z Janšo, če koalicija ne bo široka, ali da mu ne bo skočil v objem. Norčeval se je iz takih napovedi, sploh iz novinarjev. Svoje izjave je variiral in trdovratno vztrajal pri njih, nato pa si je premislil. Pozabil je na to, da obljublja politično širino, da je ta v podstati (!) njegove stranke Demokrati in da si želi povezovanja onstran boleče polarizacije, da stavi na dialog in da bo on jamstvo za drugačno politično kulturo.
Izrečena beseda v politični govorici ni več nosilka pomena, postala je surov instrument manipulacije. To je natanko tisto stanje, ki ga opisujem kot organizirano laganje v politiki, ki je omogočilo četrto Janševo vlado. Ne spremljamo le posameznih neresnic ali občasnih političnih obratov, ampak sistemsko ukinjanje ideje, da bi morale izjave politikov ostati zavezane dejstvom ali lastnim obljubam. Ko politik javno pove, da so njegove besede danes eno in jutri drugo, dejansko ne priznava napake. Ne, legitimira laž kot normalno politično prakso. Natanko to je storil Logar in s tem postal simbol politike laganja.
Državljanom v takem sistemu ne ostane veliko možnosti za delovanje in največkrat zgolj spremljajo politike, ki so postali nekakšni avtomati za laganje. Ostanejo jim zrežirane politične predstave za javnost, prazni slogani, blebetanje o javnem blagru, emocionalni učinki in zlagane obljube, za katere že vnaprej vsi vedo, da niso zavezujoče.
Državljani niso več politični subjekti, ampak postanejo pasivna javnost, ki je prisiljena spremljati spektakel lažnivcev na oblasti. Končno so tudi volitve le še tekmovanje med manipulanti, kjer se meri učinkovitost laži, ne verodostojnost programov. Ko politika izgubi stik z resnico, ker si ga niti ne želi več, se izgubi tudi vez z odgovornostjo. Konec je blizu”.