V Kočevskem rogu je potekala spominska slovesnost z mašo za pobite po drugi svetovni vojni. Mašo je vodil predsednik SŠK Andrej Saje, ki je pozdravil sprejeto novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih, ki omogoča pokop pobitih na ljubljanskih Žalah. “Ko namreč narod spoštljivo poskrbi za pokojne, krepi temelje medsebojnega zaupanja,” je dejal.
Na slovesnosti ob breznu pod Macesnovo gorico je predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) in novomeški škof Saje dejal, da je Macesnova gorica kraj, kjer se slovenska zgodovina dotika “najglobljih vprašanj človekovega dostojanstva, resnice in smisla življenja”. V kočevskih gozdovih so bili namreč po njegovih besedah ob koncu druge svetovne vojne brez sodbe usmrčeni številni, mnogi od njih so bili desetletja tudi brez kraja, kjer bi lahko njihovi svojci prižgali svečo ali zmolili molitev.
Zato je pozdravil prizadevanja, da se pobite dokončno pokoplje. “Cerkev uči, da je spoštovanje pokojnih eno temeljnih znamenj človeške kulture. Pravica do groba in dostojnega pokopa izraža spoštovanje do človeka, ustvarjenega po božji podobi. Zato s hvaležnostjo pozdravljamo prizadevanja za dostojen pokop žrtev prikritih grobišč in ohranjanje njihovega spomina. Nedavno sprejeti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev razumemo kot pomemben korak v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva in zgodovinskega spomina,” je dejal. Ob tem je dodal, da narod, ki spoštljivo poskrbi za svoje pokojne, krepi temelje medsebojnega spoštovanja in zaupanja.
Znova je opozoril na pomen sprave, ki se sicer po njegovi oceni veliko več kot le zgodovinski ali politični projekt. “Je duhovna pot očiščenja spomina, ozdravljanja ran in ponovnega odkrivanja bratstva,” je dejal. Nujen pogoj za spravo pa je po njegovih besedah tudi spoznanje resnice: “Resnica osvetljuje preteklost, pravičnost vrača dostojanstvo, usmiljenje zdravi rane, mir pa odpira prihodnost. Kadar so te razsežnosti povezane, nastaja prostor, v katerem lahko raste občestvo.”
V kulturnem programu je zbrane nagovoril nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič. Poboje ob koncu druge svetovne vojne, ki jih je izvedla komunistična oblast, je označil kot zločin proti človečnosti.
“Že pred vojno je namreč na podlagi ženevskih konvencij in po načelih mednarodnega prava civiliziranih narodov veljalo, da je z vojnimi ujetniki treba ravnati človeško. Vsakršno nasilje zoper ujetnike in civilno prebivalstvo je bilo že takrat strogo prepovedano, prepovedane so bile samovoljne usmrtitve, veljala je prepoved kolektivne krivde, posameznik pa je imel pravico do nepristranskega sodišča in poštenega sojenja. Zato pravno gledano tu ni mogoč noben izgovor,” je dejal. “Tu pod Macesnovo gorico, na Teharjah, Hrastniškem hribu in premnogih drugih krajih se je izvajal slovenski holokavst, najtemnejši odklon slovenske zgodovine,” je dodal.
Ocenil je, da bi morala država jasno in uradno priznati, da je komunizem po vojni na Slovenskem zagrešil enega najhujših zločinov proti človečnosti, pobite dostojno pokopati in jasno zavreči vse totalitarizme. Ti bi pomenilo potrditev svobodne demokratične družbe, ki smo jo izbrali pred 35 leti, hkrati pa bi pripomoglo k spravi, je dejal.
Slovesnosti so se med drugim udeležili predsednik vlade Janez Janša, minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec, varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Vsi so pred brezno tudi položili venec. Garda Slovenske vojske je položila venec v imenu predsednice republike Nataše Pirc Musar. Podmladek NSi Mlada Slovenija pa je na poti do brezna postavil obcestni kažipot.
Varuhinja človekovih pravic je ob tej priložnosti, kot so sporočili iz njenega urada, opozorila, da v Sloveniji še vedno obstajajo žrtve povojnih pobojev, ki nimajo niti imena niti urejenega groba. Po njenih besedah ima država dolžnost, da aktivno pristopi k iskanju, identifikaciji in pokopu žrtev tega zločina proti človečnosti ter uredi njihov pravni status, vključno z izdajo mrliških listov.
Pri tem po njenem prepričanju samo normativna ureditev ne zadošča, ampak je nujno tudi njeno dosledno uresničevanje v praksi. Dostojen pokop umrlih po navedbah Drenik Bavdek ni le moralna in etična zaveza, temveč temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja tudi Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji. Izpostavila je, da mora to vprašanje preseči ideološke delitve, saj sodi v temeljno področje varstva človekovega dostojanstva in dejanje človečnosti.
Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti.
Spoštovani predstavniki političnega, gospodarskega in kulturnega življenja Republike Slovenije, vodstvo Nove slovenske zaveze in drugih javnih ustanov, dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, spoštovani svojci pobitih žrtev, bratje in sestre v Kristusu!
Macesnova gorica je kraj, kjer se slovenska zgodovina dotika najglobljih vprašanj človekovega dostojanstva, resnice in smisla življenja. V teh gozdovih so bili po koncu druge svetovne vojne brez sodbe usmrčeni številni ljudje. Mnogi so bili desetletja brez imena v javnem spominu in brez kraja, kjer bi njihovi svojci mogli prižgati svečo ali zmoliti molitev.
Kot ljudje in kot verniki smo prišli sem, da izrazimo spoštovanje njihovemu dostojanstvu ter prosimo Boga za prihodnost našega naroda. Nobena človeška beseda ne more v celoti zajeti bolečine izgube. Cerkev uči, da je spoštovanje pokojnih eno temeljnih znamenj človeške kulture. Pravica do groba in dostojnega pokopa izraža spoštovanje do človeka, ustvarjenega po Božji podobi.
S hvaležnostjo pozdravljamo prizadevanja za dostojen pokop žrtev prikritih grobišč in ohranjanje njihovega spomina. Tudi nedavno sprejeti Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč razumemo kot pomemben korak v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva in zgodovinskega spomina. Vsak človek ima pravico do imena in do groba. Kadar narod spoštljivo poskrbi za svoje pokojne, krepi temelje medsebojnega spoštovanja in zaupanja.
Prerok Ezekiel govori ljudstvu, ki je izgubilo vse. (Ezk 37,12–14) Zdi se, da je prihodnost zaprta. Prav v takšnem trenutku Bog spregovori: »Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov.« Bog odpira grobove. Človeka kliče iz teme v luč ter vrača dostojanstvo tistim, katerih glas je utihnil.
Ko danes poslušamo te besede pod Macesnovo gorico, jih slišimo z veliko občutljivostjo. Tukaj so bili desetletja skriti grobovi, številne družine pa so nosile bolečino brez javnega priznanja. Toda človek v Božjem spominu nikoli ni pozabljen. Bog pozna vsakega človeka po imenu. Pred njim ima vsak svoje dostojanstvo in svojo zgodbo.
Prerok ne govori le o grobovih, ampak tudi o srcu in prihodnosti. Bog želi odpreti srca živih. Osvoboditi nas želi zaprtosti, strahu in nezaupanja ter nas usposobiti za novo življenje. Zato pravi: »Svojega duha denem v vas in boste oživeli.« Sprava se začne tam, kjer se človek odpre delovanju Božjega Duha. On ozdravlja spomin, krepi pogum za resnico in odpira pot zaupanju.
Psalm poje: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (85,11) To je podoba sprave, kakršno pozna Sveto pismo. Resnica osvetljuje preteklost, pravičnost vrača dostojanstvo, usmiljenje zdravi rane, mir pa odpira prihodnost. Kadar so te razsežnosti povezane, nastaja prostor, v katerem lahko raste občestvo.
Krščanska vera nas uči, da prihodnosti ni mogoče graditi na pozabi, temveč na resnici. Evangelij pa nas vodi k spoznanju, da resnica rodi najlepše sadove tam, kjer jo spremljata usmiljenje in ljubezen. Zato je sprava veliko več kot zgodovinski ali politični projekt. Je duhovna pot očiščenja spomina, ozdravljanja ran in ponovnega odkrivanja bratstva.
To misel nadaljuje apostol Pavel, (Rim 12,17–21) ko nas spodbuja: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.«
Pavlove besede ostajajo aktualne tudi danes. Vabijo nas k ustvarjalni moči dobrega. Dobro ni znamenje šibkosti, ampak moč, ki odpira prihodnost, preobraža odnose, zdravi spomin in gradi skupnost. Kristjan je poklican, da ostaja graditelj dobrega, človek spoštovanja, dialoga in miru.
Pavel gre še dlje: »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti.« V teh besedah se razodeva novost evangelija. Kristjan presega logiko nasprotovanja in odpira prostor srečanju. Sprava ni zmaga enih nad drugimi. Je zmaga dobrega, ki človeku omogoči, da v drugem ponovno prepozna brata.
Vrhunec današnjega bogoslužja so blagri. V njih Jezus razodeva obličje človeka, ki živi v luči Božjega kraljestva. Mt 5,1–12)
»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Te besede danes objemajo vse, ki nosijo bolečino izgube. Kristusova tolažba ni oddaljena obljuba. Je njegova navzočnost med nami. V njem spoznavamo, da ima življenje globino, ki presega smrt, in da ljubezen ostaja močnejša od vsakega nasilja.
»Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni.« Pravičnost, o kateri govori Jezus, je hrepenenje po svetu, v katerem je spoštovano dostojanstvo vsakega človeka. Je prizadevanje za resnico, pošten odnos do zgodovine in ustvarjanje družbe, ki spoštuje človeško življenje.
»Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.« Usmiljenje je srce krščanskega življenja. Omogoča, da spomin postane rodoviten. Pomaga, da bolečina ne postane breme prihodnosti, ampak vir sočutja in nove bližine.
In končno: »Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci.« Mir je sad odprtega srca. Rojeva se tam, kjer človek spoštuje resnico, varuje dostojanstvo drugega in gradi mostove. Je dar, ki ga prejemamo od Boga, in naloga, ki nam je zaupana.
Dragi bratje in sestre! Današnja Božja beseda nas vodi od odprtih grobov do odprtih src. Bog odpira grobove, da bi pokojnim vrnil dostojanstvo, srca živih pa usposobil za graditev miru. Tako odpira prihodnost našemu narodu, da bi rasel v resnici, pravičnosti, usmiljenju in medsebojnem spoštovanju.
Pokojne in storilce nasilnih dejanj danes izročamo Božjemu usmiljenju. Njihove svojce priporočamo Božji tolažbi. Za naš narod pa prosimo za modrost in za pogum, da bomo znali graditi prihodnost, utemeljeno na resnici in ljubezni.
Naj se tudi med nami uresničijo besede preroka Ezekiela: »Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo.« (Ez 37,14) Amen.