Če se je še pred tednom dni zdelo, da so volitve tako rekoč odločene še pred 22. marcem in da desnemu polu ter Janezu Janši ni potrebno narediti ničesar več, da bi se mu na volilno nedeljo zložile kocke, je objava tajnih snemanj spremenila optiko in Jano ter desnico postavila v položaj, v katerem si prav gotovo teden dni pred volitvami ne želita biti, in sicer na polje prisluškovanja in snemanj političnih nasprotnikov.
Če so bili po prvi objavi politični nasprotniki Janeza Janše v popolnem šoku zaradi objav tajno posnetih pogovorov nekdanje generalne sekretarke Vesne Vuković ter zgroženi zaradi vsebine pogovorov, ki so vnesli nezaupanje v Svobodo, se lahko sedaj naslonijo nazaj, saj so objave posnetkov SDS in desnico teden dni pred volitvami predstavile kot naročnike vsesplošnih tajnih snemanj, prisluškovanj in zasledovanj političnih konkurentov.
Javnost se je najprej naslajala nad vsebino, češ: poglej, kako funkcionira oblast in kaj »ta baba govori«, a na koncu dneva pod črto vsak pomisli – tudi tisti, ki podpirajo Janeza Janšo in desno opcijo – kaj če se sam znajdem v položaju, ko me ob tračarjenju v gostilni na kavi snemajo ali, bog ne daj, da bi povabil kakšno kolegico ali kolega na kavo »na kavo«.
In stavim, da bo zadnji teden kampanje minil v znamenju vprašanj MSM medijev: ali si želite živeti v državi, kjer se vse tajno snema in kjer vam, recimo s Pegasusom, brskajo po vašem mobilnem telefonu, ne da bi to sploh opazili.
Lahko bi rekli, da je šlo za prijateljsko pomoč in betoniranje volilne zmage, vendar so jo »zalivali z napačnim betonom«, in sicer z vsesplošno objavo – inflacijo tajnih snemanj političnih konkurentov, kar se lahko kaj hitro sprevrže v »prijateljski ogenj«. Saj veste, kako je v življenju: ko imaš praktično karte z zmago v rokah, potem pa z eno napačno potezo podreš vse, kljub skoraj že vnaprej dobljeni partiji. Z eno napačno potezo zaj… vse, kar si gradil in za kar si delal.
Ni pomembno, ali je šlo za pomoč Bibija ali je posnetke plačal in naročil Aleš Štrancar, ali je v zadevo vključen “control freak” Leo Oblak. Po snemanju Dominike Švarc Pipan je jasno, da odpadejo teorije, ki so jih širili agenti desnice, da je snemanje političnih sopotnikov naročil sam šef svobodnjakov Robert Golob, pa da je Vesna Vukovićeva najela skupino, ki naj bi »protislušno« spremljala oziroma preverjala strankarske funkcionarje in pri tem »snemala še samo sebe« itd., da ne naštevam vseh teorij zarote.
Po posnetkih Švarc Pipanove na Dunaju je jasno, da so zadevo prevzeli profesionalci, ki imajo – kako smešno – zakrit svoj glas, kot da jih niso desetkrat posnele varnostne kamere in se bodo v primeru mednarodne preiskave znašli v godlji zaradi tajnega snemanja. Gre namreč za drugačen tip obdelave kot pri Zoranu Thalerju, ki so mu past nastavili domnevni »preiskovalni novinarji«. Paranoja, ki se po objavi tajnih posnetkov širi v državi, je lahko rušilna.
Če bi bil politični strateg desnice, bi jim predlagal, naj »smanjijo doživljaj« in naj prosijo »prijatelje«, da prenehajo z objavo tajno posnetih pogovorov, saj jim dobro kaže na volitvah in jim v končnici kampanje pravzaprav lahko samo škodijo, ker se ljudje sprašujejo: »Če to delajo, ko so v opoziciji, kaj bodo šele delali, ko bodo na oblasti in bodo imeli v rokah vse aparate države.«
Razen če imajo poleg gostilniških tračev res kaj takega, kar bi se lahko sprevrglo v afero, zaradi katere je odletel ameriški predsednik Richard Nixon – škandal Watergate.